Nalezljivost

Janko Lorenci

13. 3. 2015  |  Mladina 11  |  Kolumna

Grška drama se je trenutno unesla v kratek premor. Nemci in druščina zmage Sirize kljub zastraševanju niso mogli preprečiti, potem pa so se pričakovano spravili nanjo z vsemi topovi. Cipras in Varufakis morata popuščati, a nič še ni dokončno odločeno. A tudi če bo Siriza v igri z EU v glavnem poražena, se lahko še vedno loti kidanja gnoja navznoter in si tako morda zagotovi politično preživetje.

Poglavitno sporočilo grških volitev pa ostaja v veljavi ne glede na razplet. To sporočilo se glasi: da stvari niso nepremakljive, kljub vsemu je mogoče kaj spremeniti, in to na miren način, z volitvami. Ljudem po Evropi kliče: ne bodite pasivni, zmigajte se vsaj v času volitev. Sporočilo – prispevek k rehabilitaciji demokracije in volitev – deluje vsaj delno nalezljivo na celini, kjer marsikje vladajo polgrške razmere in kjer se tudi v najuspešnejših državah večini godi vedno slabše. Ta večina ima volilni glas in Siriza se lahko, če ne danes, pa jutri, ponovi marsikje. Za to delajo razmere.

Grčija je precedenčni primer, kjer je treba novo oblast z izrecno antineoliberalno filozofijo eksemplarično potolči. Hkrati je nesrečna dežela daleč najbolj razdejana, najbolj zadolžena, najbolj spodjedena od lastne politike in zato najbolj občutljiva za tuje pritiske. Z večjimi in z bolj odpornimi državami, kandidatkami za grško reprizo, bi se zanesljivo ravnalo previdneje, bolj v rokavicah.

To velja tudi za Slovenijo. Če bi se Siriza zgodila nam, bi bili v bistveno boljšem položaju kot Grčija, saj smo manj ranljivi, v boljšem ekonomskem položaju, manj odvisni od posojil, pri nas Nemčiji ne bi bilo treba reševati svojih bank z brutalnimi pritiski. Poleg tega se bo zgodovina do takrat morda že odkotalila s sedanje točke, npr. z zmago Podemosa, in ustvarila drugačno klimo. Siriza po slovensko seveda tudi predpostavlja, da v razmerju do EU ne bi več imeli hrbtenice iz masla.

Domači statusquojevci nas že strašijo z grško usodo. Čeprav je naš položaj bistveno bližji grškemu kot nemškemu, v škodo Slovenije podpirajo neusmiljeno nemško trdoto. Spomnimo se Cerarjevih in Mramorjevih groženj, če nam Grčija ne bi vrnila dolga. To ni naključje: vsej naši etablirani politiki grški volilni prelom smrdi, ker ga čuti kot potencialno grožnjo zase. Kot smrdi vsemu evropskemu kapitalu in političnemu establišmentu.

Seveda pa je tu vprašanje: ali sploh lahko doživimo svojo sirizo?

Grška je zmagala zaradi obupne splošne stiske in do gnusa gnile domače politike. Pri nas je kriza plitvejša, politika pa kljub vsemu še ni na tako slabem glasu, da bi se vse na hitro postavilo na glavo, mirno ali celo z revolucijo. Vendar se kriza vleče, varnost večine se bo še naprej manjšala. Ljudstvo je v glavnem prepričano, da politika za svoj mali delež plena spreminja državo v provinco, od koder odtekata denar in pamet. V svoji kolektivni koži (državi) se ne počuti dobro.

Že nekaj časa je tudi očitno, da hoče spremembe. To kaže zaporedno odpihovanje zadnjih vlad. Resnih sprememb s tem ni doseglo in zdaj ve, da so nove stranke praviloma samo preoblečene stare stranke. Toda na prihodnjih volitvah bo ljudstvo prvič imelo na voljo razločno alternativo. Zelo verjetno bo pripravljeno znova tvegati, kot je doslej tvegalo z glasovi za nove, nepreverjene stranke. Janša najbrž ne more več priti na oblast, a tudi SMC, tej mladi starki, ki bi uvedla praznik suverenosti, hkrati pa prodaja Telekom, se na prihodnjih volitvah ne piše dobro, kakorkoli že bo šlo državi. Če ji bo šlo slabo, bodo volivci rekli: saj nimamo kaj izgubiti. Če ji bo šlo bolje, bodo rekli: zdaj pa si res lahko privoščimo drugačno politiko.

Tudi Združena levica je nova in za zdaj nepreverjena. Toda na prihodnjih volitvah bo že bolj znana količina. Zato je tako pomembno, kako se bo obnašala, organizirala, rasla v prihodnje, kakšna bo v očeh volivcev čez recimo tri leta. Da je edina resna politična alternativa, edina potencialna slovenska Siriza, je jasno že zdaj. Drugače od SMC ima v mnogočem drugačen, alternativni program in profil, ki ga z nastopanjem v parlamentu po malem že potrjuje. To, da je za socializem, je prej prednost kot minus. Nekatere zaradi tega odbija, druge pa prav zato privlači. Zdaj že vemo, da kapitalizem ni nujno povezan z demokracijo, celo prazni jo, in tako tudi socializem ni nujno siamski dvojček diktature. Vsekakor hoče ZL (demokratični) socializem uveljavljati postopno, in ta gradualizem se zdi realističen. Volivstvo se nanjo postopoma navaja tudi zaradi bivanja v parlamentu. Gledano scela je morda prej premalo kot preveč radikalna.

Kakorkoli, socialisti imajo vse možnosti, da postanejo močna ali celo zmagovita stranka (tudi Siriza je zmagala šele na svojih drugih volitvah). To odpira pred Slovenijo možnost bistveno spremenjene politične pokrajine in drugačnega razvoja. Obstoj alternative že zdaj nekoliko vpliva na obnašanje SD in s tem vladajoče koalicije. Njen uspešni razvoj bi omogočil, da bi ljudstvo naposled nehalo voliti po principu izbiranja manjšega zla (ali Janša ali salonska levica). Do ZL je treba seveda ostati previden in kritičen, tudi si ne gre želeti, da bi nam šlo čedalje slabše, da bi se volja ljudstva dokončno prelomila. Vendar se splača verjeti, da je alternativa naposled tu, da volitve, če to le hoče dovolj ljudi, niso prazen ritual, in da je Slovenijo postopoma mogoče predelati na bolje. Dosedanje politične elite so nas opeharile in stvari zavozile, čas je za osamosvajanje št. 2. Prvo smo kljub pritiskom prestali zmagovito, a smo bili naivni. Zdaj smo manj.