Angeli in demoni

Vlado Miheljak

13. 3. 2015  |  Mladina 11  |  Dva leva

»Na državnozborske volitve je šla SMC iskreno in na zmago, a to, da smo tako prepričljivo zmagali, je mali čudež. Ta čudež smo soustvarili skupaj z državljani Slovenije, ki so verjeli, da Slovenija potrebuje spremembo.«
— Miro Cerar meni, da obstajajo tudi moderni čudeži

»Takrat so nam očitali marsikaj, prepoznali so nas kot novost, ki ni prijetna, ki zna omejiti prostor drugim. Stranka je zato še danes deležna različnih pritiskov, javno izraženih neresnic, domnev, nekorektnih navajanj. Kajti mnogim nismo všeč, ker prinašamo spremembo v vrednotah, v načinu delovanja v politiki in v družbenem življenju slovenskega naroda. Mnogi se nas bojijo, mnogi nas ne razumejo, mnogi nas zavračajo, ampak mi gremo naprej.«
— Miro Cerar nas prepričuje, da se na oblasti hitro zboli za politično paranojo

»Zavedati se moramo, da stranka SMC ni stranka enega človeka.«
— Predsednik SMC meni, da so vsi člani stranke Miro Cerar

Kako se vzpostavi politična paranoja? Pravzaprav čisto enoznačnega psihološkega odgovora ni. Vsekakor pa jo prepoznamo, ko se oseba ali skupina povzpne na oblast. Kajti šele, ko je oseba ali skupina na oblasti, lahko zares ocenimo, iz kakšnega testa je. Kakšen je njen domet, a tudi kakšna je njena zmožnost refleksije in kritične distance do lastne pojave in delovanja. Kakšna je njena toleranca do različnosti in drugačnosti. Ok. Stranka Mira Cerarja ni imela veliko časa za priprave oz. za politično socializacijo. Na oblast je dobesedno padla, kot nepozoren sprehajalec pade v odprt jašek ulične kanalizacije. To je pri analizah vsekakor treba upoštevati.

Seveda pa nepripravljenost in neizkušenost ne moreta biti alibi. Oblast je treba nadzorovati brez popusta. Z enako mero kritičnosti, pa naj gre za stare, prekaljene politike ali za tako imenovane nove obraze v politiki. Pa tudi sicer, mar so ključni akterji SMC res novi obrazi v politiki? So, a le če jih štejemo kot »nove« nosilce in izvrševalce političnih funkcij. Nikakor pa ne nove po svoji prisotnosti. Res pa je, da so bili do zadnjih volitev prisotni le kot presojevalci politike. Praviloma kritični. No, so pa bili nekateri med njimi pred prevzemom funkcij (pretežno ministrskih) res popolni anonimusi, a Cerar ima prav s temi največ težav. A prav zaradi tistih, ki so se pred rojstvom SMC pojavljali v javnosti kot (kritični) analitiki in komentatorji strankarskega in političnega dogajanja, je toliko bolj nenavadno, da je stranka SMC bolj občutljiva na kritično javno mnenje, na medijske zapise, na komentarje, ocene kot marsikatera druga stranka. To ugotavljajo novinarji, ki so v službenem stiku s SMC. Med strankarskimi prvokategorniki in novinarji je globok prepad. Varnostni jarek. Neredko hočejo pred pogovori jasne iztočnice, včasih celo neposredna vprašanja, kar je luksuz, o kakršnem še v stari urejeni partijski državi funkcionarji niso upali niti sanjati.

Stranka SMC je imela prejšnjo soboto prvi kongres kot stranka na oblasti. In po tistem, kar se je s posnetkov in utrinkov na medmrežju dalo videti, se hitro učijo. Oblastnih ritualov. Čaščenja ljubljenega vodje, kontroliranega izražanja mnenj, demonstracije popolne enotnosti. Nobenih razhajanj, nobenih različnih pogledov.

Kakšna bo prihodnost stranke, ki je na hitro prepolovila svojo javno podporo? Za stranke, ki se bliskovito in suvereno povzpnejo na oblast, je merilo trdnosti in perspektive preživetje v opoziciji, ko ladjo zapustijo vsi tisti, ki vidijo v oblastni stranki svojo priložnost. Lep primer je bila LDS, za katero sem nekoč davno zapisal, da je obsojena na oblast. No, ko je po Drnovškovem odhodu urok zvodenel, je stranka izgubila na volitvah. In razpadla najprej na dva dela, nato na praatome. Danes je eldesovcev in zaresovcev komaj kaj več kot slovenskih španskih borcev. Posebno merilo trdnosti pa velja za čiste personalne stranke, kot je Janševa SDS, Virantova DL in Jankovićeva PS. Za vse tri stranke velja enačba: stranka minus vodja je enako nič. Za DL in PS se je to potrdilo. Za SDS pa sem prepričan, da bi se oz. se bo tudi. Prav zato je čisto vseeno, kako se SMC imenuje. Dokler bo obstajala, bo to stranka Mira Cerarja.

Sicer pa je Cerar žrtev lastnega moraliziranja, ki ga je transformiral v politični program. V deželi, v kateri se prvokategorni kriminalci s političnimi prstnimi odtisi prosto sprehajajo po toplicah, uživajo bolniško in celo poslansko imuniteto, je lov na nekatere, sicer res vrtoglavo visoke zaslužke populističen. A še bolj je banalen lov na bivšo premierko, ker se je samonominirala za evropsko komisarko. Morda samonominacija slogovno ni prav okusna, a teza o navzkrižju interesov je iz trte izvita. Policija si je vzela razkošen čas za to res trivialno zadevo. Po besedah preiskovanke je bilo na terenu 50 policistov! Menda na osnovi ovadbe odvetnice Ane Jug, znane kot svečenice Čezvesoljske Zombi Cerkve blaženega zvonjenja. Očitno torej ne gre zgolj za politični spopad, ampak spopad z demoni, v katerega je vključena tudi policija. Ne spomnim se, da bi premetali hišo bivšega predsednika vlade, ki je kasneje postal pravnomočno obsojen zaradi podkupnin v korupcijskem poslu s Patrio in je pod hipoteko več drugih kaznivih dejanj. Si predstavljate, da bi njegovi soprogi odnesli računalnik, kot so ga soprogu bivše premierke? Ne le policija in sodna oblast, tudi javnost tega ne bi preživela.

V celotni zgodbi je še najbolj koristno tisto, kar je najbolj sporno. Namreč da je policija zaradi preiskave proti bivši premierki vpadla v prostore aktualnega predsednika vlade. Koristno, ne zaradi privoščljivosti, ampak zato, da se bo zamislil, kam pripeljeta pretirani moralizem in populizem. Iz zgodovine vemo, da v lovu na čarovnice na koncu neredko ulovijo same lovce.