Rešimo ženske!

N'toko

13. 3. 2015  |  Mladina 11  |  Žive meje

»Kaj, za vraga, se dogaja z ženskami?« so se ob letošnjem 8. marcu spraševali številni kritični pisci, ko so zgroženi opazovali kičasto medijsko obravnavo dneva žena. Kako točno se je celo tisti dan, ki naj bi obeležil revolucionarno vlogo žensk pri oblikovanju družbe, spremenil v še eno pocukrano parado potrošništva? Če se mlade ženske danes spopadajo s celim kupom konkretnih problemov, jim mediji ne ponujajo kaj dosti drugega kot vedno nove diete in nasvete, »kako ga omrežiti v desetih korakih«. Je celulit res njihova edina težava? V času, ko se je večina evropskih 20-letnic morala kljub največji materialni blaginji v zgodovini odpovedati osnovni socialni varnosti, naj bi se te namesto s preoblikovanjem sistema ukvarjale s preoblikovanjem svoje spomladanske garderobe. Opazovalci se upravičeno sprašujejo, zakaj so turbulentne spremembe življenjskih razmer milijonov žensk deležne tako malo kritične pozornosti.

Toda če smo že začeli razmišljati, da je družbeni položaj žensk postala tabu tema, nam pozornejše opazovanje medijev razkriva bizaren paradoks. V resnici so ti polni čustveno nabitih prispevkov o zatiranih ženskah. Vsak dan lahko beremo o kamenjanju prešuštnic v Iranu, posilstvih v Indiji ali obrezovanju devic v Afriki – same feministične teme, na katere javnost reagira jezno in angažirano, kot bi bili sredi revolucionarnih šestdesetih. »To barbarstvo je treba ustaviti!« Bolj ko postajamo slepi za probleme žensk iz našega okolja, z večjo strastjo spremljamo trpljenje tistih v oddaljenih puščavah. Mediji so pri obravnavi žensk postali neokusen koktajl lepotnih nasvetov za Zahodnjakinje in unicefovskega patosa za Vzhodnjakinje.

Pred kratkim sem zasledil novi BBC-jev dokumentarec z naslovom India’s Daughter, ki je želel gledalce ozavestiti o razmerah indijskih žensk na primeru odmevnega delhijskega posilstva. A kontroverzni film, ki ga v Indiji zaradi spornega intervjuja s posiljevalcem nočejo predvajati, nam v resnici pove več o Evropejcih kot pa Indijcih. Izjave omenjenega moškega, ki novinarki samozavestno zatrjuje, da si je žrtev kriva sama, ker se je zvečer potepala naokoli, so pritegnile pozornost milijonov gledalcev na Zahodu, ki so v en glas obsojali indijsko patriarhalno mentaliteto. V hrupu vsesplošnega ogorčenja pa je bilo preslišano prav tisto mnenje, ki edino šteje: mnenje indijskih žensk.

Mar ni nenavadno, da je človek, ki pooseblja vse elemente patriarhalne družbe, na Zahodu vedno predstavljen kot rešitelj?

Številna indijska ženska gibanja, ki se desetletja ukvarjajo s to problematiko na terenu, so namreč ostro obsodila film, češ da jim takšna propaganda povzroča več težav kot pa koristi. Angleška režiserka naj bi povsem zgrešila resnično sliko in v tipični zahodni maniri za vzrok posilstev določila barbarsko miselnost indijskega moškega, ki »nima mesta v civiliziranem svetu«. Pri tem pa film izpusti vse druge dejavnike, ki proizvajajo takšno miselnost in predstavljajo resnični boj indijskih žensk – družbena razslojenost, kastna in verska segregacija ter množično razlaščanje najrevnejšega prebivalstva. Spolne anomalije njihove družbe je režiserka za potrebe voajerskega naslajanja zahodne publike predstavila kot nekaj vsakdanjega, njihovi resnični vsakdanji problemi pa so zamolčani. Kdo si pa želi poslušati izobražene Indijke, ki nam razlagajo o socioekonomskih tegobah postkolonialne dežele? Dajte nam posiljevalce!

Indijske feministke se niso le upravičeno zbale, da bo medijsko amplificiranje snuffovskega intervjuja ustvarilo še več posiljevalcev, ampak tudi užalilo nacionalistična čustva konservativcev, ki so film označili kot žalitev indijskih moških. Tako so Indijci postavljeni v situacijo, da morajo izbrati stran. Ne sme nas presenetiti, da se številni odločijo braniti svojega posiljevalca pred ideološkimi napadi Britancev, ki so še nedavno sami posiljevali dekleta v nekdanji koloniji. Če je dokumentarec torej želel izboljšati položaj Indijk, je dosegel nasprotno: borkam za ženske pravice je ukradel glas, indijskim šovinistom pa dal novo platformo.

Soočeni s kritiko indijskih ženskih organizacij so se ustvarjalci filma odločili, da jih preprosto ignorirajo. Režiserka je v svoji mesijanski ihti stopila naravnost k indijskemu prvemu šerifu, Narendri Modiju, in ga prosila, naj Indijcem omogoči ogled njenega pomembnega dela. Prav tistega ultrakonservativnega Modija, katerega ministri že ves mandat v parlamentu izjavljajo iste stvari kot posiljevalec v njenem filmu. Prav tistega Modija, katerega militantna hindujska organizacija je spodbujala skupinska posilstva kot orožje proti muslimanskim manjšinam v času, ko je ta predsedoval državi Gudžarat. Mar ni nenavadno, da je človek, ki pooseblja vse elemente patriarhalne družbe, na Zahodu vedno predstavljen kot rešitelj, ki bo Indijo popeljal v 21. stoletje? Britanska režiserka je tako ostala zvesta svoji kolonialni tradiciji in se v svoji želji po tem, da bi osvobodila zatirane ženske, povezala z njihovimi zavojevalci. Prava Hčerka Evrope.

Tako moški kot ženske na Zahodu se radi vživimo v vlogo junakov, ki morajo rešiti eksotične device pred temnopoltimi barbari. A že sama ideja, da ženske drugod po svetu niso aktivne in kritične soustvarjalke svoje družbe, sposobne govoriti zase, je v resnici patriarhalni konstrukt. Naše karikaturne predstave o svetu onkraj meja zahodne kulture so pravzaprav samo zrcalna slika naše ignorance o svetu, v katerem živimo sami. Medtem ko drugim pridigamo o svobodi in demokraciji, nam je uspelo spregledati, kako nedemokratična in nesvobodna postaja Evropa. O neciviliziranosti naše družbe morda najbolj zgovorno pričajo izkušnje prav tistih tujk iz solzavih dokumentarcev, ki so dejansko poskušale najti zatočišče pred nasiljem na naši celini. Ali so migrantske delavke in begunke v Evropi res našle enakopravnost in spoštovanje, ali so tudi tukaj naletele na šovinizem in izkoriščanje? Morda ne bomo nikoli izvedeli, saj lahko na temo žensk v Evropi najdemo le prispevke o dietah in novih modnih smernicah.