Pretočnica

Vlado Miheljak

3. 4. 2015  |  Mladina 14  |  Dva leva

»V resnici ne preživijo najmočnejše ali najinteligentnejše vrste, temveč tiste, ki se najbolje prilagajajo spremembam.
—Charles Darwin
(citirano po Delu)

»Iz DSD sem izstopila 10. marca in 12. marca 2015 postala članica TRS. To, da bivša podpredsednica DSD kandidira za predsednico TRS, dokazuje to, da je ZL povezana in pretočna ter da se koalicija počasi združuje v eno, močno stranko.«
—Nova predsednica TRS Violeta Tomić o moči preživetja
(citirano po vezjak.wordpress.com)

Človek, ki ni ravno suicidalno naravnan, ob hudih trenutkih najbolj pogosto pomisli na beg iz situacije. Najbolj praktičen in sorazmerno pogost je beg v spanje. Še najbolje v daljše spanje. V hibernacijo. A problem je, da lahko odspiš v upanju na spremembo na bolje le, če je vzrok zunanji. Večji problem je, ko so vzroki notranji. Zato so v šestdesetih letih začeli ljudi, predvsem tiste petične, ki so zboleli za smrtonosnimi boleznimi, nategovati s t. i. krioniranjem – globokim zamrzovanjem. Še sveže preminula telesa so postavili v posebnih konzervah na glavo, ker je v spodnjem delu temperatura nižja, in jih v tekočem dušiku ohladili na minus 196 stopinj, računajoč, da jih bodo odtalili, ko bo znanost omogočala ozdravitev njihovih težav.

O krioniranju kroži kar nekaj urbanih legend. Denimo ta, da naj bi se veliki kralj ameriškega risanega filma in zabaviščnega imperija, Walt Disney, ki je kot verižni kadilec umrl zaradi raka na pljučih, dal zamrzniti. Tudi filmskih upodobitev je kar nekaj. Čeprav humorna, je najbolj sporočilna tista v ZF-filmu Sleeper Woodyja Allena. Milesa Monroeja (Woody Allen), ljubiteljskega jazz glasbenika in lastnika majhne trgovine z makrobiotično prehrano »Happy Carrot« na Manhattnu, leta 1973 krionirajo, dvesto let kasneje pa ga pri arheološkem izkopavanju najdejo v komori, ga odmrznejo in mu, zapriseženemu vegetarijancu in častilcu zdravega življenja, zdravniki predpišejo kajenje cigar in mastno hrano, da si malo opomore. Kakšen šok! Pač, Monroe je še iz časov, ko so zmotno verjeli, da tobak in živalske maščobe škodijo. A še hujši šok junak doživi, ko uvidi, da je Amerika po dvesto letih še slabša od tiste, ki jo je zapustil. Distopični Ameriki vlada diktator, s peklenskim projektom Aries ...

Film na humoren način izpostavi pravi problem. Kaj, če nas mrzla pavza prestavi v čas, ki je slabši od tistega, ki smo ga zapustili? Si predstavljate, da bi se kdo, ki je v svinčenih jugoslovanskih časih sanjal o srečni, pravni in demokratični Sloveniji, zamrznil v sedemdesetih ali osemdesetih letih? In ko bi ga prebudili, bi uvidel, da je 1. aprila 2015 v uresničeni deželi tisočletnih sanj pravna država dekla, da je formalna demokracija le španska stena, paravan; da vlada velika brezposelnost, da vse večji delež ljudi ne hodi več na dopust, da delavke zaradi lakote za delovnimi stroji izgubljajo zavest, da je dežela skoz in skoz prepletena s korupcijo, da država panično razprodaja nacionalno premoženje, da je ogromen delež mladih brezposeln ali v najboljšem primeru v prekarnem delovnem razmerju, da država šikanira manjšine, da je politični razred sinonim za goljufe in barabe … da, skratka, prvoaprilske šale držijo tudi drugega aprila in vse preostale dni v letu. Ne, to bi bil prevelik šok. Verjetno bi pomislil, da je v drugo najbolje krionirati kar Slovenijo. Dokler je je še kaj ostalo.

Za ljudi je bolj kot terapevtsko spanje ali zamrzovanje primerno, da se preprosto prilagodijo, da bodo preživeli. Nekateri to znajo dobro. Intuitivno. V stari jugoslovanski vojski sem bil s Hrvatom iz Slavonije »čato«, četni evidentičar. Bil je fejst fant. A je vedno, ko je bilo treba kaj narediti, hitel na partijski sestanek in prepustil delo meni. Ko sem konec devetdesetih na plaži v Dalmaciji slučajno prelistaval revijo Globus, so na dvojni strani ravno objavili nove člane hrvaškega sabora. In med njimi je bil tudi on. In bil je kajpak član HDZ. Enkrat je prišel v Ljubljano tudi v nogometni ekipi sabornikov, ki se je spopadla z našimi poslanci. Podobno je bilo v eni mojih prvih služb. V času, ko ni bilo več samoumevno biti v partiji (kar tudi sicer nikoli ni bilo), je neki kolega zvesto in navdušeno opravljal majhne partijske funkcije in zadolžitve. Ko sva se ob neki priložnosti po mnogih letih srečala, sva malo poklepetala. In mi je zaupal, da mu je bilo v prejšnjem režimu hudo. Travmo zato lajša kot član in kandidat SDS na volitvah na vseh ravneh. Doslej sicer ne preveč uspešno. Ali je po novem že v SMC, nisem preverjal.

No, sam imam za tovrstne prehode vseeno veliko razumevanja. Morda ni okusno, ne užitno, ne inteligentno, a je preverjeno učinkovito. Darwin je vedel, kaj govori. Zato sem tudi z odobravanjem sprejel novico, da je podpredsednica delavske stranke postala predsednica stranke za trajnostni razvoj. Do 10. marca letos se je borila za delavce, od 12. marca naprej pa se bo za okolje in trajnostni razvoj. Resda v slovenski civilni družbi ni ravno prepoznavna kot ekologinja in prehod iz DSD v TRS morda ni tako naraven kot iz partije v HDZ ali SDS, a se bo že funkcionalno usposobila v ekološki in trajnostni zavesti. Večji je problem prtljage, ki jo je prinesla s seboj. Namreč, nacionalistični izpad, ko je reševala svoje avtorsko dolžniško razmerje do hrvaške pisateljice. A to breme ne zadeva toliko nje kot TRS in ZL nasploh. Namreč, po izpadu najprej sploh niso reagirali. IDS se je kasneje od izpada distancirala in ga obsodila, a šele ko smo v Mladini opozorili na neodzivnost Združene levice. TRS je molčal in še molči. To pa je problem. Združena levica, ki je prinesla v parlament potrebno svežino, ki postavlja številna pomembna vprašanja, je zapletena v lastno nedoslednost, dvojno moralo. Celo nacionalistične izpade.

Hja, poštenost, ekološka zavest, trajnostna naravnanost, doslednost, multikulturnost, strpnost, levičarstvo so v politiki bolj blagovne znamke kot vsebine.