Prave zadrege

dr. Bogomir Kovač

3. 4. 2015  |  Mladina 14  |  Ekonomija

Plačni sistemi v šolstvu, nagrajevanje zlasti v visokem šolstvu, fenomenologija ekscesnih honorarjev in vsa hipokrizija ob tem so dokaz, kakšno kaotičnost povzroča neregulirana tržna dejavnost. Ko pod bremeni tržnih blodenj klecneta cerkev in univerza, dve tradicionalno trdni in avtonomni instituciji, dobimo dokaz bolne, razpadajoče družbe. Načini razkritij »Supervizorja« so bili enako problematični kot sama odkritja, podobno velja za odzive akademske skupnosti, ne gre toliko za posameznike, anomalije so sistemske, vzroki pa globlji, kot se zdi. Toda ali smo dojeli krizno lekcijo, se bo zaradi tega karkoli spremenilo?

Prvi odgovor je navidezno pritrdilen. Razkritja so povečala javno pozornost, afera je na hitro odnesla ministrico v Ljubljani in ukrojila rektorske volitve v Mariboru, v obrambni drži se je poenotila celo Univerza v Ljubljani. To zagotovo niso zanemarljivi dosežki. V Sloveniji sta kultura in izobraževanje vezno tkivo naše nacionalne identitete, vzbujata domala religiozna občutja. Nismo dežela posebnih bogastev, nismo imeli kolonij niti bogatih lastnikov, nimamo vojaške in politične moči, ves politični kvas države smo zgradili okoli »Valvasorjev« in »Prešernov«, mnoge zaslužne smo pri tem pustili vnemar. Ljudstvu pripada čast, da zre v ta misterij, in zato je tako pomembno, kako z njim ravnamo.

Štefanečev KPK se pri tem ni posebno izkazal. Afera »unizaslužkarjev«, ki jih je razkril sistem Supervizor, se je državi vrnila kot bumerang. KPK je zbodla informacija o več kot milijardi izplačanih javnih sredstev za avtorske honorarje (AH) in podjemne pogodbe visokošolskih učiteljev v enajstih letih. Toda Supervizor ima številne »škrbine«, nezanesljivost podatkovnih baz je postala problematična. Kredibilnost orodij, podatkov in interpretacij pa je za KPK ključna, ne more biti rahlo izkrivljeno merilo mera za odmero, kaj, kje, kako in kdo je ravnal prav ali ne. Če so vrednotenja arbitrarna, odpirajo boj za interpretacije in bitka je izgubljena. Tega Štefanec in njegovi očitno niso razumeli.

Toda prave zadrege žal tiče drugod. Afera AH je zgolj vrh sistemsko neurejenega področja delovanja in nagrajevanja na univerzah. Očitno afera Florjančič pred leti ni nikogar spametovala. Na univerzi imamo različne vrste in oblik del, zanje velja različna obdavčitev in obremenitev s prispevki. Hkrati Virantov plačni sistem (2008) delo na univerzah razume kot uradniško opravilo, zato je fleksibilnost nagrajevanja majhna, možno povečanje zaposlitve in plač za petino pa manipulativno. Za nameček so univerze pravni hibrid, vsaka fakulteta drugače gleda na delo, nagrajevanje in plačevanje. Seveda pa kaos ne izhaja zgolj iz normativnih zadreg, problematični so tudi organizacija, upravljanje in vodenje fakultet. Akademska skupnost je v neoliberalnem vrtincu komercializacije izgubila vrednostni kompas.

Univerze so najprej »tovarne znanja«. Žal pa svojega produkcijskega procesa ne obvladujejo, pri načrtovanju in izvedbi sedanje bolonjske reforme so povsem odpovedale. Programska hipertrofija je ustvarila kaos nominalnih smeri in izvedbeni redukcionizem, kljub skupni standardizaciji sta izbirnost in povezljivost predmetov manjši kot prej. Visoko šolstvo se je ujelo v past presežne ekonomike ponudbe in omejenih finančnih virov. Manjka petina sredstev in finančne škarje zdaj režejo pri zaposlovanju, zlasti mladih, zahtevajo finančno participacijo študentov, prodajo storitev na trgu. Tržna in finančna logika prodirata v vse pore sistema. Znanje in izobraževanje sta intelektualni kapital, komercializacija postaja nuja. Univerza je vse manj razsvetljena humboldtovska institucija, vse bolj postaja podjetje, kjer ima znanje tržno vrednost, delo profesorjev pa tržno ceno.

In tu sledi nov zaplet. Povsod se produktivnost povečuje, le v izobraževanju stagnira, stroški pa relativno rastejo. V kulturi in izobraževanju formula rezanja stroškov in rasti produktivnosti ne deluje. Ne morete znižati stroškov Mozartovega godalnega kvarteta, tako da odpustite violo, učinkovitosti študija ne morete povečati, če vsi pač opravijo izpit. Na to je sredi šestdesetih opozoril ekonomist Baumol. »Baumolova bolezen« zadeva bolezen stroškov, cen, dobičkov. Govori o posebnostih ekonomiziranja s človeškimi viri, ki je večno razpeto med zasebnim bogastvom in javno bedo. Nobena skrajnost ni dobra. Niti tista, da bi vsi profesorji delali po pogodbah, prek d. o. o.-jev ali s. p.-jev, niti da bi postali zgolj visokošolski uradniki, še manj, da smo eno in drugo, kar velja danes.

Univerza, ki je postregla s komunikacijskim flopom, za zdaj govori o individualnih ekscesih, ki naj bi jih ukrotili z notranjim nadzorom, samoomejevanjem in pozabo. Toda anomalija tiči v sistemu, zahteva zasuk bolonjske reforme, jasno igro vlog. Ne more imeti profesor hkrati štirih ali petih pravnih statusov, kar zgovorno demonstrirajo na Pravni fakulteti. Ne moremo davčno vsevprek premetavati dohodkov, kot bi računovodsko radi dokazali na Ekonomski fakulteti. Ni mogoče prodaje storitev državi in izrednim študentom razglašati za posebno opravilo, kot so to počeli na Fakulteti za upravo …

Sloviti antropolog Mauss je nekoč dokazoval, da ni pomembno, koliko damo ali dobimo, temveč kako to naredimo. Poklic profesorjev je reguliran in hkrati svoboden, mora biti vpet v pravila institucij in odprt za ustvarjalnost, javne plače morajo biti dostojne, plačilo na trgu primerno. Potrebujemo »dober kapitalizem«, nekaj v merah razuma, odgovornosti in sprejemljivega. Toda ne pozabimo. Maja leta 1968 so v Parizu študentje zahtevali spremembe šol in kapitalizma, na barikadah so bili skupaj s profesorji. Morda pa novi Jean-Luc Godard že čaka na prihodnji film sprememb.

Institucionalni konformizem in intelektualna hipokrizija sta prava smrt univerze. Kritična misel je tod edina pot, vredna avtorskega honorarja.