Nazaj v prihodnost

Vlado Miheljak

10. 4. 2015  |  Mladina 15  |  Dva leva

»Bom izrekel nekaj bogoskrunskega: v osemdesetih letih smo bili v Jugoslaviji bolj suvereni. Kot smo zdaj. … Tega se morda ne zavedamo, ampak bojim se, da bo čez nekaj let naša navzočnost na političnem in gospodarskem zemljevidu manjša kot zdaj.«
— Franco Juri, poslanec (delegat) v prvem demokratično izvoljenem parlamentu

Nekaj dni po prvih demokratičnih, svobodnih in oh in sploh volitvah, ko je bila osnovna kontura nove oblasti že izrisana, sva se zjutraj na avtobusu proti Bežigradu, kot mnogokrat pred tem, srečala s sedaj že pokojnim profesorjem sociologije, ki je bil znan po ciničnih in humornih dovtipih. Malo provokativno sem ga nagovoril: »Ha, profesor, zdaj pa bo. Naša prva demokratična oblast!« A je pričakovano skeptično skomignil z rameni: »Hja, ne vem. Težko se navdušim in vživim. Preveč jih poznam, vse po vrsti. Vem, kdo pretepa ženo, vem, kdo skače čez plot. Vem, kdo bo prvi prestopil, kdo v kritičnih trenutkih stisnil rep med noge … Premajhni smo, da bi verjel in zaupal.« Takrat sem prvič slišal mnenje, da smo za državo premajhni. In dejansko je to breme. Ne edino, morda ne usodno, a vsekakor veliko. Demokratična država lahko učinkovito prosperira na ravnovesju med dvomom in zaupanjem. To je mogoče doseči le, če je distanca do nosilcev oblasti zadostna.

Ob neki prejšnji okrogli obletnici prvih volitev sem zapisal, da si te države nismo izborili, ampak smo si jo podtaknili. Takrat je to morda zvenelo kot uporabna krilatica, danes izpričuje krvavo realnost. Imamo državo, s katero ni nihče zadovoljen. Državo, v katero ne verjamemo. A to sploh ni ključni del aktualnega problema. Resnični problem je, da ne verjamemo vase kot v državljane, ki znajo in hočejo misliti državo. Prehod od predmoderne domovinske zavesti k državotvorni se ni zgodil. Državi ne pripisujemo in ne priznavamo avtoritete.

Slovenija je mlada država; 25 let je malo za demokracijo in za državo. Vendar težava ni v prepočasnem procesu, ampak v tem, da gredo stvari v nasprotno smer. Položaj je danes veliko slabši, kot je bil v prvi dekadi.

Kaj je torej šlo narobe, kje se je zalomilo? Pravzaprav nikjer. In to je najhujše. Če bi še enkrat delali državo, ne bi imeli kaj veliko možnosti za drugačno konstrukcijo. Na začetku sploh ni bilo tako slabo. Bilo pa je nekaj črnih madežev. V prvi vrsti izbrisani in dolg slovenskih bank do varčevalcev iz drugih republik. A bilo je tudi nekaj modrih potez in prevlada tistih, ki so ohranjali trezno glavo. Najprej pri reševanju konflikta, ki v Sloveniji ni prerasel v obsežnejšo vojno, kakršno so doživeli drugi stanovalci nekdanje skupne države. Takrat političnemu jastrebu ni uspelo vsiliti svoje vizije vojaškega reševanja konflikta. Drugo je bilo vprašanje privatizacije in razprodaje, ki se je dogajala veliko počasneje in konservativnejše kot drugod. A eno in drugo je bilo posledica volilnega izida, ki je bil za Slovenijo optimalen. V Sloveniji ni bilo volilnega triumfa nobenega od akterjev. Kar je bilo za deželo, ki jo od 19. stoletja obremenjuje kulturni boj, zelo pomembno. Slovensko volilno telo je izvolilo opozicijsko koalicijo Demos (s 54,8 odstotka glasov) in obenem je isto volilno telo (oboje volitve so bile hkrati) izvolilo Milana Kučana za predsednika predsedstva. Kučan je gladko premagal vodjo Demosa Jožeta Pučnika z 58,59 odstotka proti 41,41 odstotka glasov. Da so mediji z neenakomerno obravnavo vplivali na Pučnikovo javno podobo, je pravljica za majhne otroke. Pučnik je bil žrtev lastnega robatega, za večino nesprejemljivega nastopa. Če bi kampanja in soočenja trajali še kakšen teden, bi se razlika v Kučanovo korist še povečala. Še bolj paradoksalen je bil izid ključnega dela parlamentarnih volitev. Volitev v t. i. družbenopolitični zbor takrat tridomne skupščine. Res je zmagal Demos, a z dvema »estetskima« napakama. V teh dneh se kar nekako hoče (delno zavestno, delno zaradi pomanjkanja znanja mladih novinarskih moči) zamolčati, da je med posameznimi strankami zmagala »stranka kontinuitete« ZKS-SDP (s 17,28 odstotka), druga je bila ZSMS (ki se ji do volitev ni uspelo registrirati z novim imenom ZSMS-LS) in šele na tretjem mestu najmočnejša stranka Demosa SKD. Demos je sicer imel svojo programsko platformo, ki pa je bila interni, navzven neobligatorni dogovor. In ni bilo nobene formalne podlage, da se mu mora podeliti mandat. To bi Kučan lahko izkoristil in glede na razmerje sil v takratnem predsedstvu brez težav podelil mandat ZKS-SDP, a je prevladalo mnenje, da je čas za spremembo in je Demos pač »na vrsti«. Sam Demos je bil notranje raznoroden in nestabilen in ob drugačni podelitvi mandata bi se morda našel šibki člen ohlapne koalicije. Takrat se je špekuliralo predvsem o notranje razcepljenih Zelenih. To pa bi že na samem začetku generiralo krizo in nesoglasja in gotovo ne bilo dobro za Slovenijo v takratni jugoslovanski krizi. A drugi problem in začetek konca koalicije na samem začetku je bil interni volilni izid. Ni zmagala »prava« stranka. Ko so bili objavljeni izidi, ključni ljudje Slovenske demokratične zveze, ki so veljali za kognitivno elito, kolektivnega razumnika Demosa, niso mogli skriti šoka, da bo koalicijsko vlado vodil Lojze Peterle. Lažje so prenesli posamično zmago ZKS-SDP in celo Pučnikov poraz v volilni tekmi s Kučanom kot to, da je na oder za zmagovalce z dvignjenimi rokami stopil Lojze Peterle.

In danes, 25 let po prvih volitvah, ki so bile uvod v zaključne operacije uresničitve »tisočletnih sanj«, imamo državo, ki je bolj spaka kot cvetoča mladenka. Iz Jugoslavije smo odšli, da bi izpeljali demokratizacijo in suverenizacijo. Demokracija je defektna, država pa je manj suverena, kot je bila na začetku. A zgodovine za nazaj, žal, ni mogoče popravljati. Sploh pa ne brez nekontroliranih posledic. Iz všečne filmske trilogije Nazaj v prihodnost (Back to the Future, Robert Zemeckis) vemo, da popravek ene stvari zruši celotno konstrukcijo in ravnotežje ter proizvede nove in nove zaplete.