Boj za iskanje normalnosti

dr. Bogomir Kovač

10. 4. 2015  |  Mladina 15  |  Ekonomija

Petindvajsetletnica prvih svobodnih večstrankarskih volitev po letu 1945 velja za eno zveličavnejših. Združevala je dolgoletne težnje po državni osamosvojitvi, politični demokratizaciji in ekonomiki evropskega kapitalizma. Ta trojna formula ji je dajala potrebno politično legitimnost in kasnejši ekonomski zalet. Nova država je bila pomladi 1990 v središču postkomunističnih evropskih dogajanj, od tod dalje je njena podoba bledela, danes je v EU neprepoznavna. Sprva uspešna tranzicija pa je izgubila zalet. Od kreativne destrukcije socializma smo zadnjih deset let postali zgolj posnemovalci neoliberalnih reform. Namesto čarobnosti trojne formule smo postali njena karikatura.

Pomlad 1990 je bila v marsičem neponovljiva, volili smo novo prihodnost v okviru starih institucij tridomne skupščine. Volilna udeležba je bila neponovljivo visoka, politična legitimnost velika. Hkrati pa je zaporednost treh volitev pokazala značilno politično uravnoteženost, ki nas spremlja vse do danes. Zmaga Demosa na eni strani, na drugi zmagoslavje Kučana nad vstajniškim Pučnikom. Želeno iskanje politične sredine je za deset let (1992–2002) na čelo države zavihtela osrednjega državnika Drnovška, kasneje sta ravnotežje lovila levosredinski predsednik Türk in desnosredinska koalicija z Janšo na čelu. Zadnja leta prevladuje kaos domala vsakoletnih menjav vlad, kjer volivci iščejo samo še kratkoročne izhode z vedno novimi strankami in politiki. Po petindvajsetih letih je odpor do politike izjemen, zato iskanje političnih ravnotežij izgublja pomen. Začenja se boj za iskanje politično-ekonomske normale.

Toda izguba potrebne samozavesti, ponosa in upanja tiči v samem jedru nove »družbene pogodbe«. Demos je z močnim krščanskim krilom iskal identiteto v distanciranju od komunističnega režima, drugi liberalni del je nasprotoval protipartijskemu revanšizmu. Demos je razpadel takoj, ko je popustilo osamosvojitveno lepilo. Osamosvojitev in nova država še danes veljata za politično čisto, nesporno dejanje, o tem nihče ne sme in ne more dvomiti. Dejansko smo Slovenci iskali alternative. Ni jih dala niti avstro-ogrska monarhija niti obe Jugoslaviji. Nihče ni rešil za nas ključnega nacionalnega vprašanja znotraj federalnih oblasti. Toda po petindvajsetih letih samostojne države smo na zemljevidu EU videti v podobno izgubljenem položaju kot leta 1918 ali 1945. Ideološko razklani, politično razcepljeni, ekonomsko izgubljeni. Kje se je zalomilo?

Nihče ni opazil, da se je star razvojni model iztekel, tehnološko, podjetniško, socialno, novega pa ni.

Politična osamosvojitev se je začela z ekonomsko tranzicijo, uvajanjem postsocialističnega kapitalizma brez resnega sociokulturnega temelja. Preprosto, kapitalu smo dali veljavo, nismo pa imeli kapitalistov. Velike institucionalne spremembe so vedno evolutivne, ključne so spremembe vrednot, kulturnega cementa, šele s tem politika dobi legitimnost za ekonomski prevrat. Vsega tega ni bilo. Problem politične suverenosti Slovenije je prehitro in preobsežno uvajanje kapitalizma, družbene spremembe pod diktatom washingtonskega konsenza so družbo razkrojile. Tržni kapitalizem je poglobil socialni partikularizem. Dobili smo državo, izgubili pa družbeno substanco. Kombinacija domačijskega kapitalizma zaradi preživetja in hlapčevskega spoštovanja drugega je bila usodna, poraz pa neizbežen.

Ekonomska antropologija govori eno, politična razlaga drugo. Slovenski politični prostor se je tradicionalno cepil od konca 19. stoletja na klerikalni, liberalni in socialdemokratski del, komunisti so to tradicionalno delitev zadušili, povrnila se je z demokratičnimi volitvami. Strankarske ekipe niso bile nekakšne politične elite, niso imele niti intelektualnega niti političnega kapitala. Toda strankokracija je hitro začela nadomeščati demokracijo, prisvajanje moči je postal del značilne tranzicijske »prvotne akumulacije« kapitala. Dejansko so vse stranke doživele notranjo blokado. Peterle je pokopal krščanske demokrate, Janša je zlorabil Pučnika, brata Podobnik sta pogubila SLS, Drnovšek je kohabitiral z LDS, Pahor je s SD končal v brezpotju »tretje poti«. Stranke brez pravih idej, vizije, vsebinsko prazne in s problematičnim vodenjem so postale nočna mora države. Velika kombinacija EU-Nato očitno ni prinesla želene odrešitve, kriza jih je dokončno pokopala. Volitve niso več rešitev, demokracija se je izpraznila. Politična kriza postaja usodnejša od ekonomske.

Ekonomska površnost je tretji kamen spotike. Gradualistična strategija je bila sprva obetavna, pozna privatizacija se je zdela uravnotežena, BS je postala vpliven in samostojen center tranzicije. Stari razvojni model je prvo desetletje še deloval. Gospodarstvo je poganjal domači kapital, sanacijo bank smo izpeljali sami, socialna država in socialni dialog sta delovala, rast in zaposlenost sta bili nadpovprečni, makroekonomskih neravnotežij ni bilo, vse do leta 2005 smo bili brez primanjkljaja in zadolževanja. V desetletju tranzicijske kontinuitete smo bili za druge »zgodba o uspehu«. Težave se pojavijo po letu 2004. Začenja se prevlada neoliberalnih ekonomskih reform, rasti brez tehnološkega preboja, hitrega zadolževanja, špekulativnega prevzemanja in izčrpavanja podjetij. Izgubili smo ekonomski in poslovni kompas, neravnotežja so rasla, sposobnosti za spoprijem s krizo pa tudi. Vlade zadnja leta blažijo šoke z ekonomiko ponudbe namesto povpraševanja, sanacija bank je za zdaj neuspešna, tuja privatizacija se zdi splošna panaceja. Nihče ni opazil, da se je star razvojni model iztekel, tehnološko, podjetniško, socialno, novega pa ni. Logika finančnega in špekulativnega kapitalizma nas je pokopala.

Politična suverenost države temelji na ekonomski, oboje zahteva boj za kulturno identiteto. Te trojne formule nismo razumeli, zato nezaupanje do države in odpor do sprememb. Razočaranje danes je zgolj druga stran začaranosti pred 25 leti.