Žoga v glavo

Heni Erceg

17. 4. 2015  |  Mladina 16  |  Hrvaška

Hrvaška predsednica nadvse ljubi hrvaški nogomet, zato ni zamudila niti nedavne tekme med Hrvaško in Norveško, vendar je ni spremljala iz VIP-lože kot njeni kolegi, tuji pomembneži, ampak se je odpravila na tribune, med svoje ljudstvo, in tam uživala v družbi vodje večmesečnih uličnih protestov veteranskih desničarjev, oblečena, kot se spodobi, v bedasti hrvaški dres. Ni skrivala navijaških strasti, niti takrat, ko se je stadion tresel od fašističnega pozdrava »Za dom spremni!«, značilnega za takšne tekme. Seveda ji ni padlo na pamet, da bi zaradi tega zapustila stadion in tako pokazala, da se ji upira zloraba nogometa za promocijo fašizma, prav tako pozneje ni rekla nobene o nedopustnih in ponavljajočih se fašističnih izpadih na tekmah hrvaške reprezentance.

V glavnem, trenutni izid na tekmi med levoliberalno vladajočo koalicijo in nacionalistično opozicijo je izenačen, saj ne prve ne druge ne zanimajo nezdrave razmere v hrvaškem nogometu, ki je leglo korupcije in kriminala, prav tako nobene niti najmanj ne moti fašistično divjanje na stadionih. Zato pa je, se zdi, prekipelo Uefi, saj je sklenila, da se bo zaradi vzklikanja »skrajno nacionalističnih gesel, povezanih s skrajno desnimi fašističnimi gibanji,« junijska tekma med Italijo in Hrvaško igrala pred praznim stadionom.

Pravzaprav nič nepričakovanega, saj je Hrvaška nogometna zveza popolnoma gluha za večletno opozarjanje Uefe, tako da Hrvaška zaradi rasizma na stadionih plačuje ogromne kazni in je samo v dobrega pol leta, po tekmah z Italijo, Bolgarijo in Norveško, plačala skoraj 200 tisoč evrov. S posledicami tega zadnjega, najstrožjega ukrepa, ki ga izrečejo šele po številnih opozorilih, opominih in denarnih kaznih in je povezan z velikansko izgubo, se je HNZ odločila obremeniti Split, kjer naj bi se tekma z Italijo pred praznim stadionom odigrala. Ni pa bilo treba prav dolgo čakati niti na to, da so vodilni v HNZ, politiki in širša javnost našli ovaduha, »domačega izdajalca«, ki je fašistično podobo Hrvaške razgalil pred svetom, torej je o njej poročal svetovni nogometni zvezi. Potem se je sprožil pravi plaz in Zoran Stevanović, sodelavec mednarodne organizacije Z nogometom proti rasizmu v Evropi (FARE), neodvisni opazovalec, ki spremlja dogajanje na tekmah in o izgredih obvešča mednarodne nogometne institucije, je postal žrtev pouličnih in medijskih groženj in žalitev, Uefina kazen pa je bila pričakovano razglašena za mednarodno zaroto.

Kajti nihče se nima pravice vmešavati v naš avtohtoni, domači fašizem, star prav toliko kot hrvaška država, čeprav gre, kakor pravi »izdajalec« Stevanović, »za 20-letno zanemarjanje te težave, tako da danes že osnovnošolci na stadionu vzklikajo Za dom spremni!«. Po njegovem je za to odgovorna predvsem organizatorka tekem, HNZ, katere prvi mož Davor Šuker je odločno zatrdil: »Našli bomo ljudi, ki so ravnali protipravno, in jih obravnavali!«

Prav te besede so začetek in konec zgodbe o fašizmu na nogometnih stadionih. Gre za neverjetni cinizem predsednika HNZ, ki leporeči o politiki »ničelne strpnosti« do rasizma in diskriminacije, hkrati pa, ko skandiranje fašističnih gesel na stadionu niti še dobro ne potihne, pove, kako »ponosen je, da se na tekmi z Norveško ni zgodil niti en incident«. Točno tako, izrekanje fašističnega pozdrava za gospoda Šukerja sploh ne more biti incident, saj je nadaljevalec tradicije HNZ kot nedotakljive, strogo ideološke in precej manj športne organizacije, zlizane s politiko nepremakljive desnice, ki je globoko zabredla v najrazličnejše zločinske in koruptivne posle. Že en sam pogled v bližnjo preteklost nam razkrije tedanjega igralca Reala Davorja Šukerja, ki ponosno pozira na grobu ustaškega poglavnika Anteja Pavelića, pokopanega na pokopališču v Madridu, torej na grobu človeka, odgovornega za smrt več deset tisoč ljudi v nekdanji Neodvisni državi Hrvaški. In to v družbi prijateljev, elitnih primerkov iz zagrebškega podzemlja, ki so jih do danes že pospravili v krvavih mafijskih obračunih.

Ni še prav dolgo, ko je bil Šuker obsojen, ker je na letalu našel in si prisvojil dragocene stare kovance, cenilec pa je, ko je ugotovil, koliko so vredni, stvar prijavil policiji. Tako dodamo tu malo kriminala, tam malo fašizma, pa nastane dobitna kombinacija za pridobitev pomembnega položaja v hrvaškem nogometu. O katerega nevarnosti se kakopak ne bi niti razpravljalo, če ne bi bilo te nadležne Uefe ali kake druge tuje organizacije.

Prav tako kot se ne razpravlja o nenehnih fašistoidnih izpadih socialdemokratskega župana Splita, ki je recimo 10. aprila, na dan ustanovitve nekdanje nacistične paradržave Hrvaške, poslal venec k spomeniku enega od poveljujočih tej zločinski tvorbi. V imenu mesta! Če je torej Baldasarja pred časom v glavo res zadela žoga in ga huje poškodovala, in vse kaže, da ga je, saj je v javnosti vselej raztresen, potem je za to, da redno jemlje zdravila, vsekakor in pred vsemi drugimi odgovoren njegov strankarski šef, hrvaški premier. No, to bi nekako šlo, če tudi premier Milanović ne bi bolehal za podobnim, neozdravljivim in za družbo dolgoročno škodljivim političnim oportunizmom.