Duh Filadelfije

dr. Bogomir Kovač

24. 4. 2015  |  Mladina 17  |  Ekonomija

Privatizacija, fiskalna konsolidacija, razvojna stagnacija. To so skupna sporočila, ki jih ponujajo sedanja prodaja Laškega in Telekoma, pa vladni nacionalni razvojni program in nedavno letno srečanje MDS. Človeške družbe so doživele tako revolucionarne prevrate, pa čase hitrega razvoja in zastoja, tudi stagnacije. Privatizacija je iskanje dobrih kapitalistov, fiskalna konsolidacija pomeni zategovanje države blaginje, razvojna stagnacija kaže, da kapitalizem izgublja svojo dinamiko. Vse troje nam okoli 1. maja vedno znova pred dveri vrača stari duh Filadelfije, tisti večni trk socialne pravičnosti s totalnim trgom.

Prezrta Filadelfijska deklaracija je nastala 10. maja 1944 pod okriljem MOD (Mednarodna organizacija dela), le nekaj dni po izkrcanju zaveznikov v Normandiji, toda nekaj tednov pred slavnim sporazumom v Bretton Woodsu, dobro leto dni pred ustanovitvijo ZN in štiri leta pred sprejetjem Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Duh Filadelfije je oznanjal, da mora postati socialna pravičnost temelj novega mednarodnega reda, na mesto kapitala in moči naj stopita pravo in pravičnost. Spoznanje, da imajo vsi ljudje, ne glede na raso, veroizpoved ali spol, pravico do materialne blaginje in duhovnega razvoja, je bilo revolucionarno. Mednarodna skupnost je očitno sredi vojne doumela, da trajni mir lahko temelji samo na večji socialni pravičnosti. Deklaracija je nastala pred usodo Hirošime, pred dokončnim spoznanjem grozot holokavsta in gulagov. Tam so ljudje veljali za »človeški material«, danes ga vidijo kot »človeški kapital«. Filadelfijski socialni nauk je z leti povsem zbledel. Prevladala je vera v ekonomsko globalizacijo in nezmotljivost finančnih trgov. Neoliberalna ideologija je socialno pravičnost žrtvovala na oltar kapitala, za interese peščice mogočnežev.

V finalnem krogu velike slovenske privatizacije trojka Pivovarna Laško-Telekom-NKBM dokazuje prav ta obrat. Laško je žrtev poslovnega modela Turnška in Šrota, političnih mahinacij Janševe vlade in menedžerskega pohlepa. Telekom je večna zgodba države, ki ne ve, kaj bi z lastnim razvojem, zaradi Vebrove banalne afere pa očitno pada že tretja privatizacija. NKBM velja za politično utrdbo SDS, prvo žrtev kriminalne sanacije bančnega sistema s strani BS in dveh levosredinskih vlad. Nekateri vidijo v tem bankrot »slovenskega nacionalnega interesa« in »pajdaškega kapitalizma«. Toda tu gre zgolj za »zasebni interes« menedžerjev in politikov, ki so reči zavozili na naš račun. »Nacionalnega interesa« ne morete določiti zaradi nemerljivosti družbenih koristi in delovanja eksternalij. Zato ekonomisti v zadregi trdijo, da gre pri tem zgolj za dobro pivo, dostopne telekomunikacijske in kakovostne bančne storitve, večjo učinkovitost in konkurenčnost, ne pa za pravičnejšo delitev, višjo zaposlenost in socialni kapital ljudi.

Filadelfijski socialni nauk je z leti povsem zbledel. Prevladala je vera v ekonomsko globalizacijo in nezmotljivost finančnih trgov.

Dejanska težava tiči drugje, v krizni ekonomiki bilanc prezadolženih gospodinjstev, podjetij in države. Seveda bi bilo bolje, če bi pri privatizaciji zajemali tudi neopredmetena sredstva, blagovne znamke, znanje zaposlenih, dobavne in prodajne verige, če bi doumeli plenilske čeri novega neoliberalnega kolonializma. Privatizacija je danes del reševanja prezadolženosti, gre pa zato, kako se bodo razdolžila in prestrukturirala podjetja, da bi lahko preživela država. Danes vse presojamo prek finančnih kazalcev, toda ključna je zaposlenost, ekonomska varnost, ljudje bodo razvijali, investirali in trošili, če bodo zaupali in verjeli v razvojni preboj. Če rekapitalizacije bank, privatizacije in stečaji podjetij potekajo na temelju premetavanja bilanc in ne razvojnih potencialov deležnikov, je zgodba vnaprej izgubljena. Podjetja se danes razdolžujejo, ne pa razvijajo, povsod privatiziramo z diskonti, da bodo lastniki hitreje dobili kupnino, banke ne želijo dolgove konvertirati v lastnino in kreditirati podjetij. Za nameček so DUTB, SDH in velike banke državne institucije, le da država in BS ne vesta, kaj bi. In zato je prodaja premoženja postala problematičen enosmeren proces, privatizacija pa tvegana operacija z nepredvidljivimi družbenimi posledicami.

Slovenija je razvojno obtičala. Fiskalna konsolidacija je dejansko še vedno osrednja agenda te vlade, ničesar novega in konkretnega ne ponuja v razvojnih dokumentih za obdobje 2015–2016. Nacionalni reformni program (NRP) bolj odgovarja na specifična priporočila Sveta EU kot pa da bi aktiviral, usmeril in spodbudil domače nosilce razvoja. NRP sicer postavlja v ospredje naložbe, sledijo strukturne reforme in na koncu fiskalna odgovornost, toda nikjer ni »velikega obrata«, prave reforme »socialne države« v imenu blaginje ljudi. Cerarjevi, polni moralnega besedičenja, niso zaposlovanja in pravičnosti dali za temeljni cilj, da bi v NRP ekonomija končno služila ljudem in ne obratno.

Tudi MDS ne razkriva potencialov rasti, čeprav je center kapitalizma zastal v brezupu prenizke rasti in inflacije, pa visoke zadolženost in neravnotežij. Seveda, če bi bil cilj 4- ali 5- odstotna nominalna rast BDP-ja, bi lahko aktivneje reševali te probleme. Toda MDS ostaja pri starem, priporoča trden fiskalni okvir z zeleno reformo, nekaj malega infrastrukturnih naložb in sistemske spremembe na trgu dela, pokojninskem, zdravstvenem in izobraževalnem področju. Tudi tukaj nista v ospredju zaposlenost in neenakost, MDS ne ponuja »new deala«, nihče ne govori o reformi finančnega sistema, globalni obdavčitvi finančnega kapitala …

Filadelfijski duh je nasproten neoliberalni dogmi globalnega univerzalnega trga, ki postaja vse bolj totalitarna. Sedemdeset let že ponuja drugačen pogled in zahteva preobrat, vrnitev socialnih naukov, v imenu svobode, enakopravnosti in blaginje ljudi. Utopije so danes nepotrebno, celo nevarno razkošje.