Grega Repovž

22. 5. 2015  |  Mladina 21  |  Uvodnik

Čigavi boji?

Problem novega družbenega reda, ki so ga ustvarili kriza in v imenu krize izpeljani družbeni premiki, je popolnoma izgubljen fokus različnih družbenih skupin, kdo je dejansko njihov nasprotnik. Namesto da bi bila fronta v resnici jasna, – torej med odločevalci in močjo na eni strani ter vsemi družbenimi razredi, ki niso del elite, ampak v družbenih razmerjih nastopajo predvsem s svojim delom na drugi –, danes najtrši antagonizmi potekajo znotraj bazena tistih, ki realne moči in kapitala nimajo. Zaposleni v zasebnem sektorju so sovražni do zaposlenih v javnih službah in jih obravnavajo kot nekakšne privilegirance. Pri čemer podatki temu sploh ne pritrjujejo: upokojevanje v javnem sektorju danes ne temelji na potrebah po posameznem človeku, čisto vseeno je, ali je dober in potreben za organizacijo, temveč je še vedno administrativno v najbolj neumni različici. Zaposlitve se ne nadomeščajo, poleg tega so plače v javnem sektorju prav tako padle. Tri huda rezanja je dal v času krize skozi javni sektor.

Tisti, ki nimajo redne zaposlitve, prav tako razumejo redno zaposlene kot ljudi s posebno srečo, pri čemer nočejo slišati, da je sistem odpuščanja redno zaposlenih iz poslovnih razlogov tako poenostavljen, da mora delodajalec te poteze le malce načrtovati in jih pravno brezhibno izpeljati. Politiki govorijo o prožnejšem trgu dela, da bi te postopke še poenostavili – kar pa ne pomeni, da niso že danes taki.

Mladi gledajo starejše kot tiste, ki jim je bilo vse omogočeno, po navadi se pri tem sklicujejo na nekdanji družbeni sistem, v katerem naj bi imeli vsi dostop do zaposlitve, do stanovanj, do vseh življenjsko pomembnih dobrin – pri čemer to sploh ni res. Ne, socializem ni bil sistem, v katerem je bilo vse dostopno, nasprotno, dostopnost dobrin je bila administrativno omejena, finančne zmožnosti prebivalstva pa so bile prav zaradi družbenega sistema neprimerno slabše, kot so danes. In ne – ni vsak zlahka dobil službe. Nekaterim je uspelo zgraditi hiše, priti do stanovanja, tako kot danes – a tudi takrat pomembnemu delu prebivalstva ni šlo niti približno dobro.

Mar ni tudi absurdno, koliko jeze je danes na primer usmerjene v sindikate in njihove vodje, ki so bili vedno, res vedno le tisti, ki so branili dosežene delavske pravice pred tistimi, ki so jih rezali, in res nikoli niso imeli odločevalskih pravic? Ne, sindikati in njihovi vodje ne odločajo. In tudi v letih pred krizo ni bilo tako, od kod ta zlagani spomin, da je bilo na primer po letu 2000 službo v Sloveniji lahko dobiti?

Del prilitega olja k tem notranjim nasprotjem, v katerih so danes na tapeti zdravniki, jutri sodniki, pojutrišnjem profesorji, torej tudi sami tisti, ki prav tako razpolagajo le s svojim delom, ki so dejansko pod enakim pritiskom povečevanja obsega dela ob zniževanju standardov in realnega plačila, res prispeva politika, ki ob vsakem konfliktu kaže na tiste zdravnike, tiste profesorje ali tiste upokojence, ki da drugim odžirajo mesto in družbeni položaj. A glavni akterji teh medsebojnih antagonizmov so pač prav te različne družbene in poklicne skupine, ki bi morale govoriti skupni jezik – ker le tako imajo družbeno moč. Za oblast pač ne more biti boljše situacije, kot da danes vsi kažemo s prstom na zdravnike, jutri na redno zaposlene, v nedeljo na upokojence ali pa tiste, ki jim je uspelo kupiti stanovanje po tako imenovanem Jazbinškovem zakonu. In ko smo ravno pri njem: zakaj nihče ne pove, da so bile cene stanovanj tako nizke, ker so v socializmu ljudje po zakonu vsak mesec v zameno za stanovanjsko pravico v družbenem stanovanju vplačevali v stanovanjske sklade na ravni podjetij in občin? Da je bilo pošteno, da so ljudem omogočili ta »zadnji obrok« po neki normalni višini, ki je upoštevala to dejstvo?

Antagonizmi, ki so jih med različnimi družbenimi, poklicnimi in generacijskimi skupinami sproducirale te skupine same, čeprav vse stojijo na istem bregu, pridejo prav vsaki oblasti. V resnici odločevalci in ljudje moči ničesar ne morejo biti bolj veseli. Ko so interesi tako razkropljeni, je pač veliko lažje izpeljati tudi najtrše družbene procese, njihova pogajalska izhodišča so boljša. Zato je treba razmisliti, ali se res velja naslajati, ko oblast tolče po eni od družbenih podskupin. Nasprotnemu ravnanju se reče solidarnost. In prav neverjetno, da se tega bolj zavedajo delavci na Zahodu. Ker razumejo, da je medsebojna solidarnost ekonomska kategorija, ki vsem vključenim izboljšuje položaj.