Kurjač

Janko Lorenci

29. 5. 2015  |  Mladina 22  |  Kolumna

Nevarnost, da bi Slovenska matica zaradi pomanjkanja denarja umrla, je sramota, so prejšnji teden zapisali pisatelji. Njihov protest je upravičen. Toda trda prede vsej kulturi in številnim ljudem v njej.

Slaba skrb za kulturo (umetnost) je znamenje neprosvetljenosti politike, njene nekultiviranosti in hkratnega polaščanja družbe. Tudi po Janši, ki je v kulturo izrazito vnesel ideološki boj, se nadaljuje politika zategovanja pasu, izrednih razmer, slabo prikritega strašenja. Mramor s Cerarjem za seboj je nekakšen finančni Janša. Politika v zvezi s kulturo rada govori o identiteti, samobitnosti itd., a prodaja Telekom in z njim delček slovenske suverenosti. S to prodajo hodi po samem robu kriminala. Z denarjem, ki bi ga lahko iztržila, a ga zaradi škandalozne sabotaže državnih interesov ne bo, bi bilo mogoče bogato financirati kulturo in še kaj.

V podobnem položaju kot kultura je še veliko drugih »mehkih« področij (znanost, visoko šolstvo itd.), ki nimajo takojšnjega učinka na državno blagajno in žepe elit, a kar usodno vplivajo na dolgoročni razvoj države. Ogroženost kulture je simptom širše bolezni.

Politiki ustreza nemočna, skomercializirana in poneumljajoča kultura. Dovoljuje ji biti po malem celo subverzivna, saj ve, da je rahel nemir v kulturnem ribniku ne ogoroža, kultura pa tako dobi droben alibi za krotkost. Pri tem kultura ne hira samo zato, ker je politika do nje skopa, ampak vsaj toliko zaradi vladajoče miselnosti in prakse, ki ljudi sili v družbeno pasivnost in stran od zahtevnejše kulture. Če te vladajoča (neoliberalna) ideologija spravlja v stisko in negotovost, te spreminja v darvinistično žival, hkrati pa v oboževalca sanjskih porok, velikih bratov itd., se boš manj brigal za dogajanje v družbi in prav tako za umetnost. Tudi nizka politična kultura (Pahorjevo spakovanje, Janšev cinizem, Cerarjevo izmikavtstvo) in nemarno razkazovana družbena nehigiena se z vrhov selita med množice. Cirkus in gladiatorstvo, napuh in pohlep zgoraj ne morejo ostati brez odseva spodaj. Vse to dela družbo manj solidarno, bolj surovo, bolj zmedeno-topo. Taka vladavina ustvarja razpoloženje, ki kulturi krade občinstvo, brez katerega ne more. V Pahor-Bratušek-Cerarjevem mandatu janševske brutalnosti ni, toda postopno izrinjanje kulture in umetnosti se nadaljuje in neoliberalizem se pod masko prijaznosti prodaja manj grobo, a deloma celo učinkoviteje.

Kultura (umetnost) je izmuzljiva. Včasih se od nje pričakuje preveč, drugič se podcenjuje in zanemarja. Če jo zapustijo država in meceni, se bo scela komercializirala – in pospeševala slabe procese v družbi. Hkrati ni podjetje, v katero vložiš denar in kuješ dobičke. Kultura živi svoje življenje, vendar ne v vakuumu. Je nekakšen seizmograf dogajanja okoli sebe, a na to dogajanje deloma tudi vpliva – predvsem lahko pomaga spreminjati duha časa.

In za to gre zdaj. Janša na oblasti je zbujal aktiven odpor tudi kulture, zdaj odpora ni. Osamljeni bojeviti kulturniki ne morejo nič, pomagal ne bo niti noben nacionalni kulturni program in noben kulturni minister. Tudi notranje povezana kultura je sama, brez zunanjih zavezništev, nemočna. Njeno okrevanje in vitalizacijo podobnih področij lahko prinese samo resen zasuk drže in ravnanja politekonomskih elit in razvoja v celoti, zasuk stran od neoliberalizma, kulturne brezbrižnosti in družbene nehigiene, merjenja vsega samo skozi denar, vsesplošne deregulacije, ki »deregulira«, maliči tudi človekovo psiho. Tak zasuk lahko prinese samo pritisk široke fronte nezadovoljnih. Pritisk pa je treba sprožiti in nenehno kuriti pod njim, ga obnavljati. In kultura bi morala biti pomemben kurjač.

Zdaj je čas, da postane bolj jezna, bolj subverzivna in bolj solidarna, vsaj toliko kot pisatelji. V rokah nima kuštrinovskih adutov, a nekaj mobilizatorske moči premore. Prva predpostavka za to je odpravljanje lastnih anomalij, zlasti iskanje skupnih interesov namesto medsebojnega mikastenja kulturnih plemen za vedno manjši kulturni kolač. Priznati si mora tudi, da ta čas ni več glas ljudstva in da je politika ne šmirgla. Tretjič, jasneje se mora zavedati, da se spreminja osnovno polje njenega družbenega delovanja: skrb za narodno identiteto zamenjuje skrb za več pravičnosti v družbi.

V naravi kulture je, da je sposobna prevzemati različne vloge – od samozaljubljene krasotice do divje aktivistke. Preobrazbe je že doživela tudi v novejšem času, na primer s prispevkom k osamosvojitvi in k padcu Janševe vlade. Čas jo sili v novo metamorfozo. Solidarnost in družbena angažiranost ali postopno hiranje – to se zdi edina izbira. To še vedno pušča – in celo širi – prostor za osnovno dejavnost.

Tehnokratom in politikom je treba kar naprej trobentati, da je kultura (umetnost) izmuzljiva, a nepogrešljiva. Družbo pomaga držati skupaj, je gibkejša kot večina drugih področij, tudi dobre gospodarske učinke lahko prinaša. Je gojišče mnogih ustvarjalnih in pametnih ljudi. Pomaga nam razumeti svet in skupaj z umetnostjo po malem zadovoljuje človeško potrebo po metafizičnosti, tisto, ki je vere vseh vrst, predvsem pa njihove cerkve ne morejo potešiti.

Najbrž jo je nemogoče uničiti, mogoče pa jo je shirati in zlorabiti. A najbolj jo ogroža lastna sterilnost. Ta ji grozi, če postaja samozadostna. Zato mora priznavati svoje različne ravni, se vsa tepsti za pozornost in vpliv. Družbeno res vplivna je lahko le, če v tem kaotičnem svetu išče tudi utopije in alternative. To je eden pomembnih terenov kulture in umetnosti. Saj bi morali obe vsaj čutiti, če ne vedeti, da rinemo v neznosno smer.