Po grško

Janko Lorenci

5. 6. 2015  |  Mladina 23  |  Kolumna

Pred časom sem napisal, da smo v boljšem položaju kot Grčija: ekonomsko nam gre znatno bolje, naša politika pa ni tako gnila kot grška pred Sirizo. Dr. Dragoš je v repliki zapisal, da se glede obojega motim in da gremo trendno v grško smer. Danes sem še bolj prepričan, da je slovensko gospodarstvo boljše od grškega, se pa strinjam z njegovo trditvijo o gnilosti obeh politik, grške in naše.

Siriza je bila najbrž od samega začetka obsojena na poraz. Ob njeni izvolitvi se je takoj sestavila nečista protigrška aliansa. Njen namen: poplačati svoje banke, vrniti na oblast staro politiko, ki bolj služi tujim kot domačim interesom, in preprečiti nastajanje siriz drugje. Hkrati so Sirizo pustili na cedilu potencialni zavezniki (članice EU, ki jih duši nemška protikrizna politika) in vsa salonska evrolevica.

Zgodba še ni povsem končana, saj Grčiji še vedno preostaja orožje obupanca: razglasitev bankrota. Vendar bo najbrž ustala ujeta v dolgove in nesposobna za okrevanje. To bi pomenilo demonstrativno zmago neoliberalizma, potrditev, da je podrejanje in kaznovanje ključna vez v EU, udarec za alternativne politike zlasti na jugu Evrope. Grška kriza je očitno premalo, da bi se kaj spremenilo na celinski ravni. Nadaljuje se hierarhizacija EU, ki vodi v nove krize, ogroža demokracijo in Unijo še naprej rahlja. To pa pomeni, da bodo še naprej vznikale druge sirize. Zapira se zgolj eno poglavje dolge evrokrize.

Grško dogajanje se živo dotika tudi Slovenije. Politika se je strumno pridružila aliansi proti Sirizi, čeprav nemško zategovanje pasu škodi tudi nam in čeprav vrhovi EU tudi z nami v marsičem ravnajo kot s polkolonijo. Problem je, kot rečeno, nagnitost naše politike, povezana s pritiski neoliberalizma in razslojevanjem EU, kjer močne članice pišejo ena pravila zase, druga za šibke, torej tudi za nas.

Kako zelo je naša politika izgubila razum in odpornost navzven, nazorno kaže razprodajanje državnega (javnega, skupnega) premoženja.

Brez vsaj delno lastne ekonomske baze ni mogoče niti približno usmerjati svojega razvoja. Brez nje ni mogoče niti kolikor toliko varno bivanje v EU, v kateri se mora vsaka država vedno bolj zanašati le nase. Izgubljanje (ekonomske) suverenosti je v takem času še posebno pogubno.

Vendar se razprodaja celo pospešuje. Poganja jo obupna mešanica servilnosti do vrhov EU, neoliberalne ideološke zanorjenosti, neodgovornosti, nevednosti in koruptnosti naše politike. A tudi izsiljevalski cinizem Bruslja.

Brez tega si je nemogoče razložiti prav neverjetno zagrizenost razprodajanja. Cerar bi ga lahko po izvolitvi elegantno ustavil – nov sem, meglene stare zaveze zame ne veljajo. Razprodaja ni potrebna niti iz ekonomsko-finančnih razlogov. Še naprej poteka brez razumnega načrta. Z njo postajamo ekonomsko primitivnejša in bolj odvisna država. Kupujejo nas tudi špekulanti in manj razviti, Hrvaška, Češka, Rusija, za katere veljajo drugačna pravila kot za domače kupce.

Za to v glavnem samozakrivljeno nazadovanje je (podobno je bilo v Grčiji) najbolj odgovorna politekonomska »elita« – vsaj zadnje štiri vlade, vse zdajšnje parlamentarne stranke razen ZL, Banka Slovenije, slaba banka, banke, ki so tudi po svoji krivdi vedno bolj invalidne, nekatere agencije, zlasti ATVP in AVK. Skratka, ponosni vrh države vodi Slovenijo v nasprotju z njenimi vitalnimi interesi.

Zgledov za to je veliko. Bajtov inštitut, bistveno verodostojnejši od uradnega Umarja, opozarja na ravnanje z NLB in NKBM, ki drastično zmanjšujeta svojo aktivnost (kreditni krč). Deloma zato, ker sta po polomiji tajkunskega kreditiranja preplašeni, še bolj pa zaradi pritiskov BS in države, da bi ju oslabila in tako ustregla pričakovanjem Bruslja, da bosta poceni prodani tujim kupcem.

To je ocena, ki govori o kričeči sabotaži interesov države.

Še strašljivejše je prodajanje Telekoma. Politika ga očitno hoče prodati za vsako in vsakršno ceno, čeprav gre za donosno in strateško podjetje. (Mimogrede, Belgija je začela preiskavo, ker naj bi bila Nemčija vohunila prek kablov njenega telekoma – Veber je imel prav). Zagrizeno kot buldog ga prodaja celo, potem ko so tudi nekateri ministri potrdili, da sta se Cinven in Deutsche Telekom kartelno dogovarjala, da bi Telekomu zbila ceno. Zakaj se ne zgane urad za varstvo konkurence?

Pri razprodaji, tem obupnem pomanjkanju pameti, odgovornosti in (ekonomskega) patriotizma, se pretakajo velikanski denarji, ki bodo deloma izpuhteli v škodo Slovenije. Tu ne gre več za različne poglede na privatizacijo, ampak za ropanje in zametavanje nacionalnega bogastva. Pri Telekomu se kot pri Tešu ponavlja igra z ustvarjanjem časovne stiske, izvršenih dejstev in hotene slepote najodgovornejših.

Stvar pa je tokrat nevarna tudi za oblast. Pri Telekomu je dejanski in pravni položaj drugačen kot pri razprodaji nasploh, tu gre za zelo konkretna ravnanja in očitne opustitve, ki bi Slovenijo olajšale za nekaj sto milijonov evrov. Prodajo bi bilo treba pri priči ustaviti in uvesti politično in kriminalistično preiskavo. SMC, stranka starogrškega kova, je seveda ne bo zahtevala.

Cerar se kot po navadi otepa odgovornosti in bedno izmika: videl bom, kaj bo storil holding, potem pa bom nekaj storil še sam. Če ne ve, kaj se dogaja, je to neoprostljiva nevednost, če ve, a ne stori ničesar, je to sodelovanje s široko mrežo domačih in tujih preprodajalcev (»finančnih posrednikov«), ki korumpirajo vrhove države proti interesom te države in njenega prebivalstva. Taka politika proizvaja posledice, ki spominjajo na vic: rojen v Jugoslaviji, šolan v Sloveniji, brezposeln v Evropi.