Urbane legende

N'toko

5. 6. 2015  |  Mladina 23  |  Žive meje

»Več kot nas bo, hitreje bomo na cilju!« je nekoč v svojem prizadevanju, da iz Slovenije naredi napredno evropsko državo, slovesno izrekel Janez Janša. Ta slogan, precej politično korekten v primerjavi s kasnejšimi tviter standardi SDS, je takrat kljub vsemu pritegnil pozornost medijev. V oči javnosti ga je spravil trio umetnikov, ki so njegovo sporočilo vzeli dobesedno in res postali Janezi Janše. Spremenili so si imena, se včlanili v stranko in življenja posvetili gradnji nove identitete. Novih članov v SDS seveda niso bili preveč veseli, saj so ekscentrični umetniki preobrazbi navkljub močno kazili uveljavljeno podobo normalnosti med člani stranke. Če kaj, so novi Janezi Janše njihovo pot do cilja upočasnjevali.

Karkoli že si mislimo o provokativnem performansu, je ta pokazal na zanimiv paradoks: bolj ko se skupina ljudi počuti kot edina prava nosilka napredka, bolj postaja zaprta vase, paranoična in nazadnjaška. V praksi vedno ugotovijo, da nikoli ni dovolj »nas« – dobrih, pametnih, naprednih ljudi, da bi sestavili napredno državo. Vedno jo kazi preveč »njih« – zarukanih budal, ki napredek bremzajo. Cilj se tako večno izmika, njim pa ostane tolažba, da za stanje v družbi niso krivi oni, ampak idioti, ki jih obdajajo. Takšen miselni trik pa še zdaleč ni samo domena Janševe desnice, ampak je tudi sestavni del razmišljanja urbanih, levičarskih, kulturniških in celo aktivističnih krogov.

Eden najvztrajnejših mitov, ki se v progresivnih meščanskih krogih vrti na »repeat«, je mit o zarukanosti ruralne Slovenije. Ta sledi logiki: večino naše države pokrivajo njive, hoste in hribi, torej je večina Slovencev kmetavzov, gozdarjev in hribovcev. A ne samo to – ker je ruralnih zarukancev v državi tako veliko, imajo ti tudi vpliv na medije in kulturo, zato se celo mesta čedalje bolj izrojevajo. Tam se zdaj širita turbo potrošništvo in čefurska kultura. Menda bo ta ruralni primitivizem zdaj zdaj požrl vso državo in iz nje izrinili še zadnje napredne ljudi – torej »nas«.

A zagovorniki te teorije očitno slabo poznajo kulturo, ki naj bi jih tako ogrožala. Če samo preletimo zgodovino urbane glasbe, na katero so meščani tako ponosni, lahko hitro ugotovimo, da se ta pogosto rojeva v najbolj odročnih rovtah v državi. Od ravnin Murske Sobote, katerih živahna scena je ustvarila nešteto domačih glasbenih presežkov, do hribovskega Cerknega, ki prireja najprogresivnejši jazz festival v državi, in ne nazadnje delavskih Trbovelj, ki niso samo rojstni kraj Laibacha, ampak še vedno gojišče aktualnih bendov. Ne le, da je periferija sposobna razumeti urbano kulturo, ampak je tudi njena ključna soustvarjalka.

Napredne ideje se ne rodijo vedno v centru, ampak se tja preselijo, ker ima center pač denar. Na globalni ravni se podoben proces dogaja z družbenimi gibanji – ta se ves čas selijo s podeželja v mesto in od nižjih slojev k višjim. Danes aktualne ideje o neposredni demokraciji ali trajnostnem ekološkemu razvoju so že dolgo živele v skupnostih marsikje po svetu, medtem ko so se ugledni evropski meščani še ukvarjali s tem, kako s kurjenjem premoga hitreje prevažati sužnje. Civilizacijski napredek ni nekaj, kar nastaja v debatah intelektualcev na otvoritvah šik galerij, ampak ga poganjajo prizadevanja vseh slojev družbe. Urbanim elitam nikakor ne gre v glavo, da večine kulture, ki jo imajo za svojo, niso ustvarili visoko izobraženi kulturniki, ampak delavci, priseljenci, čefurji, geji, džankiji, klošarji in marginalci vseh vrst. Prav takšni ljudje, ob katerih se meščani počutijo nelagodno.

Ta odnos meščanov do periferije pa je samo preslikava odnosa, ki ga ima zahodna Evropa do ostalega sveta. Visoki predstavniki držav, katerih ekonomija je grajena na stoletjih uvažanja izobražencev, delavcev in umetnikov z globalnega juga, se danes obnašajo, kot da gre za sama rovtarska ljudstva, nesposobna naprednega mišljenja. »Bolj ko boste podobni nam, hitreje bomo na cilju!« Da pa bi se skupina lahko imela za edino nosilko napredka, mora biti hkrati obupno slabo informirana o vseh ostalih – in kot so pokazale raziskave, imajo najslabše predstave o tem, kako živijo ljudje v tujih državah, prav zahodnjaki z visoko izobrazbo. Slovenci lahko doživimo to statistiko v praksi vsakič, ko prestopimo mejo – verjetno ste opazili, da v zahodnih prestolnicah maroški taksisti in bangladeški prodajalci vedo več o naši državi kot tamkajšnja izobražena elita. Ljudje, ki imajo na policah najnovejše Žižkove izdaje, me še vedno sprašujejo, ali v Sloveniji uporabljamo internet.

Problem takšne neinformiranosti je v tem, da prav tisti ljudje, ki se obnašajo, kot da se jih širša javnost ne tiče, praviloma zasedajo položaje v javnih institucijah. Naša institucionalizirana urbana scena s ponosom izreka stavke tipa »tukaj nihče ne šteka kulture« in nezanimanje za njihovo delo pripisuje ruralni miselnosti sodržavljanov. Ker svojega delovanja niso razumeli kot interakcijo z različnimi družbenimi skupinami, ampak kot boj naprednih Slovencev proti zarukanim Slovenceljnom, so postali zaprti vase, paranoični in nazadnjaški. Kot SDS. Kaj drugega pa bi lahko pričakovali, ko pa se poslužujejo iste elitistične logike? Turbo kultura se v kapitalizmu res širi v vse pore javnega življenja, a to dejstvo nas ne odreši mučnega vprašanja: kaj delamo narobe, da se celo marginalizirani člani družbe, ki naj bi jih zastopali, počutijo bolj domače v mainstrea-

mu kot pa med nami? Naprednost nekega gibanja prepoznaš predvsem po tem, da se ne zadovolji z odgovorom »folk je pač glup«.

Če si Janša lahko privošči mite o tem, da so vsi napredno misleči ljudje prišli iz čarobnih noriških kraljestev severa, vsi bedaki pa z zarukanega juga, si urbana levica ne sme dovoliti podobnih mitoloških delitev na center in periferijo ali na nižje in višje izobražene sloje. Seveda pa naloga progresivnih gibanj ni prijeti za harmoniko in se približati »preprostim ljudem«, ampak nasprotno – zbuditi se morajo iz lastnih arogantnih prepričanj, da v svetu onkraj ljubljanske obvoznice nihče ne razume drugega kot harmoniko in da je napredek domena njihovega ozkega kroga.