Delo

Janko Lorenci

12. 6. 2015  |  Mladina 24  |  Kolumna

Delo je nazadujoč, a še vedno pomemben časopis. FMR-jev nakup časopisa se zdi dobra novica. Novi lastnik bo gotovo boljši od Laškega, je stabilen, nizko zadolžen, perspektiven, Dela mu ni treba izčrpavati. Verjetno gleda na nakup najprej skozi ekonomska očala – izgub vsekakor ne bo hotel, visoke donosnosti pa tudi ne more pričakovati, toliko realističen najbrž je.

Nakup spremljajo trditve, da je politično motiviran. To morda drži – in ni nujno slabo, če so pogledi lastnika na družbeno dogajanje in vlogo (resnih) medijev vredni odobravanja. Če sodimo po Petriču, ki gotovo ni nikogaršnja lutka, novi lastnik nasprotuje janšizmu in razprodaji ter solidno plačuje zaposlene. Vse to je dobro. Po kulturno-nazorskih usmeritvah sodi Petrič prej na levo kot na desno. Približno tako bi lahko po istem kriteriju uvrstili tudi Delo, sicer zelo raznoroden izdelek. V tem pogledu novi lastnik časopisu najbrž ne bo delal sile. Drugače je z ekonomsko-socialno usmeritvijo: Delu je zlasti nekaj gospodarskih novinarjev z blagoslovom ali mrtvoudnostjo uredniškega vrha pridelalo glas gorečega privrženca neoliberalizma. Če bi se novi lastnik in Delo tu ujela, bi bilo to izrazito slabo.

Novi lastnik pravi, da Dela ne bo skušal korenito preurediti. Bo pa nanj posredno vplival že s svojo lastniško navzočnostjo. Ko bo novinarski kolektiv videl, kam pes taco moli, se ji bo do neke mere prilagajal.

Z razumnim in politično zmernim lastnikom je načeloma mogoča kar dostojna novinarska neodvisnost. Res pa smo pri naših vrhunskih menedžerjih doživeli že mnogo grdih presenečenj. Torej je tudi zdaj upravičena previdnost. Vsekakor je dobro, da Delo ni padlo v roke Pronetu ali tujemu kupcu. Če bi ostalo v rokah Laškega, bi nujno hiralo naprej.

Tako se v glavnem zdi, da je pogojno dobilo priložnost za nov začetek. Večno, vedno bolj fatalistično sprejemano zniževanje naklade bi se lahko vsaj upočasnilo, dosežena bi lahko bila materialna in psihološka stabilizacija, ki jo časopis nujno potrebuje. A to je vsaj toliko kot od lastnika in uprave odvisno od novinarskega kolektiva. Velike težave in neznanke so tudi tu. Odločilno vprašanje se glasi: čemu in komu služi novinarska toliko poudarjana neodvisnost?

Delo je preživelo grde čase (politični pritiski, slabi lastniki, prihod interneta, kriza ...) in novinarji so se v tem mučnem procesu nalezli hudih bolezni – oportunizma, šibke profesionalnosti, neambicioznosti, notranje razbitosti, šibkega občutka za družbeno odgovornost. Najhuje je v kolektivu, ki ima še vedno precej dobrih posameznikov, tudi mladih, pustošila splošna slovenska bolezen – negativna kadrovska selekcija. Na vrh tako prihajajo povprečneži in njihov zvesti spremljevalec – nazadovanje.

Časopis, vključno s Sobotno prilogo, nima strategije, nima vizije, slabo izkorišča svoje potenciale. Stanje nikoli ni bilo idealno, a svojčas je bil menedžersko in novinarsko voden bistveno bolje. Imenovanje uprave in odgovornega urednika bo tako preizkusni kamen za lastnika in kolektiv. Zgolj in samo sprememba lastništva ne pomeni nič. Če bodo na upravnem in uredniškem vrhu ostala ali se nanj dvignila nič prida imena, se bo pogrezanje nadaljevalo. Ko bo novi lastnik postavljal novo upravo – dosedanja je katastrofa –, se bo moral med drugim jasno zavedati, da je dober resen dnevnik zahteven in tudi drag projekt. In da ne sme, kot se je pri Delu pospešeno dogajalo zadnja leta, ukinjati tujih dopisništev, krčiti arhiva, odpraviti izobraževanja, vedno bolj temeljiti na prekarcih ... Tudi to skubljenje je Delu postopoma jemalo nekdanje prednosti in bralce. FMR kot popoln medijski novinec mora tudi vedeti, da imajo (resni) mediji svojo specifiko, da so os in jedro časopisnega podjetja novinarji in da je treba njihov glas slišati in upoštevati.

Za tisk so časi trdi, a tudi od resnih časopisov se še da živeti – če so razumno upravljani, kvalitetni in – če vohajo duha časa. Sedanji vrh Dela se ne zaveda ali noče vedeti: ponovnega vzpona ugleda in uspešnosti ne bo, če dnevnik ne bo izstopil iz družbenega mainstreama – drsenja v neoliberalizem, sprijaznjenosti s povprečništvom, zanikrne profesionalnosti, kritikastrstva namesto resne kritike, ohlapne pravnosti, klanovstva itd. Vse to se prijemlje tudi Dela. Časopis v osnovi pomaga ohranjati status quo, ki je slab. V razmerju do politike se gre uravnoteževanje (čeprav ga je SDS enkrat že požrla), rine v nekakšno zmedeno politično-nazorsko eklektiko in s tem izgublja razpoznaven profil, njegovi bralci pa orientir. Že dolgo pred Cerarjem je postal cerarski – brez jasnih osnovnih stališč, oportunist po definiciji. Svojega položaja, vseh zunanjih in notranjih groženj, ni nikoli resno premislil.

Tudi v sedanji obliki je Delo, še vedno prvi resni dnevnik v državi, nepogrešljivo. Vendar se razvoju zgolj prilagaja, ne skuša pa ga – v okviru svoje prepričevalne moči – korigirati, načrtno odpirati perspektive. Če hoče uspeti, mora znova zaštrleti – s poklicno poštenostjo in usposobljenostjo ter sistematičnim prikazovanjem alternativ, razkrivanjem anomalij, sestavljanjem velike slike. Brez tega zapravlja ne samo svoj položaj na trgu, ampak tudi potencialno družbeno moč. Aktualen primer: če bi bili vsi resni dnevniki trdno proti razprodaji, bi to vplivalo na javno mnenje in stvari bi tudi v politiki potekale drugače. Z drugimi besedami, Delo, kakšno je, in mediji nasploh so sokrivi za razprodajo, to neverjetno sabotažo vitalnih državnih interesov, za katero bodo Cerarju et consortes lepega dne sodili.