V imenu argentinskega tanga

dr. Bogomir Kovač

19. 6. 2015  |  Mladina 25  |  Ekonomija

Politični zapleti s prostocarinskimi sporazumi med ZDA, EU in Azijo dobivajo nove poudarke. Vse bolj je v ospredju trk vsemogočnih geostrateških interesov, poslovnih in vojaških, v ozadju se bije bitka za hierarhično prevlado držav ali globalnih korporacij. ZDA gredo v svojo zadnjo veliko bitko za prevlado politike Pax Americana. Sporazumi so dejansko poskus nove svetovne gospodarske ureditve po meri korporacij in kapitala, ne pa socialne države in trajnostnega razvoja. Multilateralna trgovinska liberalizacija je za zdaj preprečila trgovinske vojne, po novem tlakuje pot nevarni politiki regulacije. EU je tu v precepu, Slovenija se bo morala ponovno odločati med globalnim in nacionalnim interesom.

Zadnje tedne se je s prostocarinskimi sporazumi zapletlo v ZDA in tudi v EU. V ZDA je Obama želel svoj mandat zaključiti s transpacifiškim sporazumom TPP kot dokazom nove azijske usmeritve, pa je ostal na skupnem bregu z republikanci, jedro demokratov se je znašlo na drugem. Tako so globalni sporazumi velikih besed in dejanj postali plen strankarskih kalkulacij in bitk za prerazdelitev stroškov sedanje ekonomske krize. Tudi v EU je transatlantski sporazum TTIP zanetil politične spore in nedavno je socialni demokrat Schultz v evropskem parlamentu odložil odločanje o amandmajih za konec junija. Tudi tu imamo opraviti s političnim spopadom dveh osrednjih političnih skupin, le da EU bolj pesti problem notranje regulacijske konvergence.

Od tu se zagovorniki in nasprotniki delijo na treh ravneh. Na ideološki imamo goreče neoliberalne zagovornike trga, na drugi so prevladali »ksenofobični« socialisti in naravovarstveniki. Na politični se spopadajo zagovorniki korporativnega sveta in socialne države. Za prve naj bi liberalizacija in deregulacija prinašala koristi za vse, drugi trdijo, da sporazumi ogrožajo socialno državo, zaposlenost, povečujejo neenakost in ogrožajo ekološke standarde. Z ekonomskega vidika so v ospredju problemi dostopa multinacionalk na tuje trge, gre za zaščito investitorjev, intelektualne lastnine, reševanje sporov in odškodnin, če kdo omejuje svobodno podjetniško pobudo.

Vse skupaj je pred časom harvardski ekonomist Rodrik opisal kot temeljno »trilemo«, da ni mogoče hkrati združiti vrednot demokracije, politike nacionalne suverenosti in ekonomiko globalne integracije. Lahko imate dve od treh kombinacij, toda ena vedno odpade. Če želimo več globalizacije (TPP, TTIP), se odpovedujemo delu demokracije in nacionalne suverenosti. Če bi želeli imeti nekakšen Bretton Woods III (globalni finančni in valutni režim), bo manj globalnega svobodnega korporativizma. Če želite nacionalno in globalno integracijo po meri kapitala, pozabite na demokratičnost. Zato so tudi pogajanja o TTIP tako netransparentna, interpretacije pa z vseh strani zavajajoče. Rešitev trileme je globalni ekonomski federalizem, ki pa je političnoekonomska utopija, zato doslej tudi ni uspela mirna in ekonomsko smiselna globalna in dolgoročna ureditev sveta.

Vzemimo dva primera, ki dobro osvetljujeta te dileme. V EU je dobro opazovati, kdo je za TTIP najbolj zainteresiran. Doslej je 92 odstotkov lobistov prijavil zasebni sektor, državne institucije in civilna sfera pa po 4 odstotke. Prevladujejo sektor agrobiznisa, telekomunikacije in IT, avtomobilska industrija, strojegradnja, kemična industrija, farmacija, pa finance in druge storitve. Čeprav velja trg EU za najbolj odprto svetovno trgovinsko področje, velja tudi za najbolj občutljivega. Zato domače in tuje korporacije vidijo tod preveč ovir glede socialnih standardov, pravic zaposlenih, okoljskih omejitev, strupenih kemikalij, zdrave hrane, pa tudi bančne varnosti in kulturne zaščite. Tu je ključen mehanizem ISDS, ki omogoča, da bi mednarodne korporacije lahko tožile države, če jih poslovno kakorkoli omejujejo, od valutnih manipulacij do industrijske politike. Ne pozabimo, Veolia toži v Egiptu zaradi uvedbe minimalne plače, Phillip Morris v Urugvaju zaradi zdravstvenih opozoril na cigaretnih škatlah …

V Bruslju so se seveda razdelili. Desni navijajo za kapital, leva sredina je previdna, zeleni so proti.

Ameriški primer je še zgovornejši. Tu je ideja, da svobodna trgovina koristi vsem, toda nekaterim bolj kot drugim, najbolj vidna. Na boljšem so bogati in močni, tisti odstotek v primerjavi z drugimi (1/99). Če vodilni menedžer zasluži na mesec 300 povprečnih plač, dve tretjini Američanov pa živi iz rok v usta, globalizacija ni niti pravična niti ekonomsko vzdržna. Poglejmo globalno korporacijo Nike, vredno 28 milijard USD. Obama jo je v Oregonu obiskal maja kot zagovornico TPP in TIPP. Nike nima posebne lojalnosti do ZDA, temveč do svojih globalnih delničarjev, igra svojo in ne ameriško igro. Doma zaposluje dober odstotek svoje delovne sile, a skoraj milijon delavcev ima drugod, 340.000 v Vietnamu povprečno za 60 centov na uro, par obutve ga stane manj kot 10 dolarjev, proda jih običajno za 100. Zato podpira TPP in TIPP in se seli se tja, kjer so nižji standardi in večje olajšave.

Nedavno so akademiki s Harvarda, Yala, Berkleyja pisali kongresu, da je treba v imenu demokracije pred globalnim kapitalom zaščititi posameznika, lastnino in javno dobro, da ne bodo bogate korporacije namesto držav krojile sveta prodanih političnih duš. Slovenska vlada, kot običajno, nima posebnega stališča. Ima pripravno analizo EF, da TIPP ne prinaša usodnih odločitev, tako da so politiki pomirjeni. V Bruslju so se seveda razdelili. Desni navijajo za kapital, leva sredina je previdna, zeleni so proti.

TPP in TIPP predstavljata napačno plat globalizacije. Za zdaj sporazumi prinašajo diktaturo kapitala na račun državljanov sveta. Slaba uteha. Komaj smo ubežali diktaturi proletariata mednarodno povezanih komunistov, že Američani orkestrirajo nov ples. Politična erotika nove regulacijske harmonizacije je neizmerna. Upam, da se ji bodo državljani EU, ZDA in Pacifika uprli. V imenu argentinskega tanga, seveda.