Isti ideali, novi zidovi

dr. Bogomir Kovač

26. 6. 2015  |  Mladina 26  |  Ekonomija

Migracijska politika in begunci postajajo tragično ogledalo EU, ki pravkar zamenjuje svoje zidove. Pred tremi desetletji je padel berlinski zid v imenu upanja nove svobode in demokracije, obeta kapitala in razvoja. Danes v imenu istih idealov rastejo novi zidovi. Prisilno politično priseljevanje želi EU zamenjati za izbrano ekonomsko, ne gre ji za usode ljudi, temveč za interese kapitala. Migracije so problem demografske tranzicije in neenakosti, begunci so posledica vojn, nasilja in genocida. Število beguncev leta 2014 presega tisto iz druge svetovne vojne, dokaz več, da EU dejansko že tiči v vojni. Oboje je ogledalo naše politične izprijenosti in ekonomskega cinizma, žrtve nas preprosto označujejo za rablje. Dolgo 20. stoletje, obdobje skrajnosti in sprenevedanja, se nadaljuje.

Selitveni tokovi imajo dolgo zgodovino, od razseljevanja »afriškega človeka«, nasilnega kolonializma, do sodobnih globalnih migracij. Toda ključni temelj konec 20. stoletja so demografska gibanja, neenakost in vojne. Demografska gibanja so neizprosna. V manj kot dvajsetih letih se človeštvo poveča za milijardo, hkrati se prebivalstvo koncentrira v revnih državah, v razvitih imamo demografsko umiranje. Mlado in siromašno prebivalstvo »svetovnega juga« stoji nasproti bogatim državam s starajočim se in upadajočim prebivalstvom na severu. Demografske presežke in praznine lahko dejansko zapolnijo samo migracije. Migracijski potencial širšega svetovnega prostora je danes okoli 180 milijonov ljudi, dejansko je danes beguncev in ekonomskih migrantov dobra tretjina. Begunci bežijo zaradi vojn, ekonomski migranti se selijo zaradi trga dela. Svet prihodnosti je torej podoba potujočih množic. Srečnejši bodo potovali kot turisti (slaba milijarda), nesrečniki bodo bežali kot ekonomski in politični migranti.

Naraščajoča globalizacija migracij je neizbežna realnost. Manj razviti jih potrebujejo, da bi rešili svoje demografske in socialne pritiske, razviti center, da bi demografsko preživel in dobil delovno silo. Zato je vsaka restriktivnost razvitih držav v nasprotju z njihovimi demografskimi in ekonomskimi potrebami. Administrativni nadzor meja s potnimi listi je fenomen razvitega sveta po prvi svetovni vojni. Zahod je v obdobju 1945–1975 pospeševal migracije zaradi večje rasti in odprtosti, kasneje jih je 25 let zaviral zaradi brezposelnosti in ideologije. V EU je schengensko območje omejenega nadzora zaživelo po letu 1999, prost pretok ljudi na trgu dela je še vedno poln čeri. EU nima koordinirane migracijske politike, večina demografskih projekcij članic ne predvideva, kako z migranti zapolnjevati demografske vzeli in trg dela. EU je zadnjih dvajset let predvsem improvizirala, želena transnacionalna podoba in multikulturnost sta se zadnjih dvajset let utapljali v permanentni »azilski krizi« in naraščanju nestrp-

nosti do tujcev, od starih dram v Dresdnu in Rostocku do sedanjih tragedij na Lampedusi ali Kosu.

Zadnja evropska agenda o migracijah (2015) je bolj impulzivni politični odziv na krizne razmere v Sredozemlju kot celovita migracijska politika EU. Evropska rešitev naj bi temeljila na notranji solidarnosti in skupni odgovornosti. Toda štirje stebri boljšega upravljanja migracijskih tokov so dejansko ukrepi proti priseljevanju. Hipokrizija brez primere. Tako predlagajo zmanjšanje spodbud za nedovoljeno migracijo, pa krepitev agencije Frontex za zavarovanje zunanjih meja, močno skupno azilno politiko in selektivno zakonito migracijsko politiko za evropski trg delovne sile (sistem modre karte). Novost so porazdelitvene kvote za naselitev 20.000 beguncev med članicami EU, dodatnih 60 milijonov evrov, povečali bi število migracijskih uradnikov, informacijski sistem, tihotapce ljudi bi ustavljali čim bliže izvoru, govorijo o »pametnih mejah«, evropskih mejnih stražah … Skratka, vse je namenjeno boljšemu varovanju zunanjih meja EU, večji učinkovitosti vračanja in nesprejemanja ljudi.

Toda evropski azilni sistem (Dublin III) že sedaj ne deluje, novi projekt Triniton je nesporno siromašnejši od starega Mare Nostrum, hkrati pa tabloid Sun priporoča avstralski koncept vračanja ladij, drugi bi na morju streljali na vsiljivce, tretji bi jih »mikročipirali« kot del »pametne meje«, povsod narašča politična ksenofobija pred tujci in teroristi, Orbanovi so za 175 km dolgo ograjo na meji s Srbijo … Toda med begunci je polovica žensk in otrok, ljudje bežijo pred vojnami in humanitarno katastrofo, ki jih desetletja netijo bivše evropske kolonialne sile, predvsem ZDA. Seveda, samo Sirija ima štiri milijone ljudi na begu, v zaledju kriznih afriških in azijskih kriznih žarišč jih čaka najmanj 20 milijonov, 60 milijonov šteje begunski eksodus po svetu in se povečuje (UHCR).

Begunci so ljudje brez državne zaščite, ekonomske in pravne, socialne in politične, ljudje brez doma in domovine. Sprejeti različnost je bil nekdaj zaščitni znak EU, zato tod Huntingtonov trk civilizacij ni žel navdušenja. Toda etnocentrizem in nacionalizem sta preživela. Veliki Srednji vzhod, epicenter beguncev, so oblikovale zahodne vojske, ZDA so tod z Izraelom in Saudijci leta gradile center »konstruktivne nestabilnosti«. Neoliberalni izvoz trga in demokracije je tu postal dejavnik politično-ekonomskega kaosa, kulturni vir pobojev in genocida, beguncev in eksodusa.

Iluzije evropske stabilnosti ni več, begunska kriza postaja vse bolj zmes političnega besa in ekonomske panike. Tudi Slovenija zavrača kvote, beži pred migracijsko politiko in lastno demografsko krizo. Zato bi bilo sprejetje nekaj sto beguncev zdravilni šok, da bi morda bolje razumeli svet trgovine z ljudmi, hipokrizijo EU in naše vojne z Natom. Če ne razumeš trpljenja drugih, nisi vreden lastne odrešitve. Bomo videli, kdo bo v deželi prvi pri spovedi.