Kamniške dileme

Maja Novak

26. 6. 2015  |  Mladina 26  |  Ihta

Ja, Kamnik je mesto, kjer bi se dalo živeti. Simpatično je. Slikovito, prijazno. Če me spomin ne vara, sem v svojih davnih pisateljskih dneh tam gostovala dvakrat, in obakrat sem se imela odlično. Vseeno pa me veseli, da se v teh dneh ne prištevam med Kamničane, kajti ko bi se, bi se morala odločiti. Skrbno bi morala premisliti, ali naj primaknem svoj podpis pod peticijo, s katero tamkajšnji meščani zahtevajo preimenovanje Knjižnice Franceta Balantiča v karkoli drugega, in priznati moram, da bi bila kljub moji partizanski krvi in mojemu levičarstvu taka odločitev zame vse prej kot lahka in samoumevna.

Kajti priznajmo si: v Sloveniji imamo preklemansko malo dobrih pesnikov, morda celo manj, kot si mislimo, ko pa je prenekateri sodobnik po pravici rečeno precenjen. (Nič nenavadnega, pokopališča so polna ljudi, katerih veljava ni preživela njihove smrti.) Potemtakem bi bilo škoda zametavati izvrstne pesmi nekega mladega fanta, ki je imel to smolo, da je v trenutku izbire med dobrim in zlim napačno razmišljal, škoda bi bilo, ko jih ne bi prebirali samo zato, ker je bil pesnik domobranski častnik. Od nekdaj zagovarjam tezo, da imajo umetniška dela svoje lastno življenje in lastno nesmrtnost, da so sama po sebi dosti pomembnejša in bolj zanimiva od življenjepisov njihovih tvorcev – zato me, če sem iskrena, med raznimi vodenimi ogledi po najrazličnejših mestih nikoli ni posebej zanimalo, ali se je ta ali oni literat rodil in umrl v drugi hiši levo ali morda v tretji desno. Nisem bralka spominskih plošč, sem samo bralka. Celo o svojih knjigah sem prepričana, da so kot otroci, ki jim moram dovoliti, naj gredo svojo pot, saj na njihovo nadaljnjo usodo ne morem več kaj prida vplivati – ta je v rokah bralcev; in ko bi tako kot v časih Samuela Richardsona in Jane Austen še vedno veljalo, da romani, »manjvredna« književna zvrst, praviloma izhajajo brez avtorjevega imena na platnicah, to pred desetletji ne bi kazilo mojega užitka ob pisanju romanov nič bolj, kot moja poznejša »slava« ni mogla vplivati na mojo odločitev, da se poslovim od pisanja.

Tudi zgodovina svetovne književnosti pozna vrsto avtorjev, ki so bili v »resničnem« življenju bolj packi kot ne, kljub temu pa jim ne oporeka, da so bili vrhunski ustvarjalci. Vzemimo samo Ezro Pounda, Knuta Hamsuna ali markiza de Sada.

Če samo za trenutek pomislim, kaj vse sem norega počela v Balantičevih letih, me zvije.

Pa vendar: kamniška knjižnica se od maja letos ne imenuje Knjižnica pesmi Franceta Balantiča, temveč po človeku. Sicer ne vem, ali katera ustanova v Veliki Britaniji ali na Norveškem nosi ime po Poundu ali Hamsunu (samo tisti Casa Pound mi vse od parade neofašistov v italijanski Gorici zoprno odmeva v ušesih), a roko bi dala v ogenj, da ni v Franciji niti ene knjižnice ali šole, poimenovane po de Sadu. (Najbrž pa so kavarne, bordeli in trgovine z erotičnimi igračkami.) Zdi se torej, da razni mestni očetje in občinski sveti takrat, ko se odločajo o imenih, ne želijo počastiti le posameznikovega umetniškega ustvarjanja, temveč njegovo celostno podobo. Vsega človeka z vsemi njegovimi dejanji. A katera naj prevladajo, če so bila nekatera plemenita, druga pa zavržena, kot pri večini ljudi? Ali nekaj ducatov odličnih pesmi odtehta politično kratkovidnost? Ali kaže vélikim umetnikom soditi prizanesljiveje kot »navadnim« ljudem? Sploh pa: ali je v ospredju tokratnih dilem res samo literatura? Ker sem Slovenka (in mi nič slovenskega ni tuje), si skoraj drznem pomisliti, da si ta ali oni ni želel prekrstiti Matične knjižnice Kamnik v Balantičevo kljub temu, da je bil pesnik domobranec, temveč prav zato, ker je bil domobranec. Hm. Morda pa problem ni v Balantiču. Morda je problem nekje v nas.

Če krčevito zamižim in docela spustim z vajeti svojo baročno prenapeto domišljijo, si nekako zmorem za silo predstavljati neko daljno prihodnost, ko bomo presegli svoje tradicionalne delitve na bele in rdeče – morda čez tisoč let, če bomo kot narod takrat še obstajali. (Če pa ne bomo, bo tega gotovo bolj od politike kriv malomaren odnos do maternega jezika, ki ga kažemo tako na vseh ravneh javnega nastopanja, v medijih in šolstvu, kot v zasebnem življenju.) A morda bi kazalo začeti že zdaj? Morda se »levim« v tem trenutku ponuja izvrstna priložnost, da pokažejo, koliko strpnejši so od svojih »desnih« bratov, pozabijo na kamniško knjižnico, se zavestno odločijo, da bodo spregledali morebitne nečedne pobude, ki tičijo za njenim krstom, in pustijo Francetu Balantiču, naj bo France Balantič. To bi bila zrela poteza – zlasti če upoštevamo, kako mlad, neizkušen in posledično neumen je bil pesnik vse do prezgodnje smrti. Kanček prizanesljivosti tu morda ne bi bil odveč. (Če samo za trenutek pomislim, kaj vse sem norega počela v Balantičevih letih, me zvije.) »Nacisti so sežigali slovenske knjige,« je pribil eden od nasprotnikov zdajšnjega imena knjižnice, in to drži – drži pa tudi, da Balantič ni sežgal nobene. Kdo ve, koliko bi jih napisal in kakšne bi bile, ko bi preživel drugo svetovno morijo.

Po drugi strani pa je res, da jo je preživelo tudi veliko ljudi, pri katerih je spomin na divjanje fašistov, nacistov in njihovih slovenskih kolaborantov še vse preveč živ in boleč, da bi se jih spodobilo izzivati in dražiti tukaj in zdaj. Ali če naj na kratko povzamem: hvaležna sem usodi, da se mi v tem primeru ni treba odločiti. Pred Kamničani je trd oreh, ki jim utegne zagreniti še lepo število dni, in ne znam jim svetovati, kako naj ravnajo. Kar se mene tiče, lahko rečem samo, da bi mi zadostovalo, ko bi vedela, da bodo tudi po moji smrti bralci segali po mojih delih, kot danes (končno) lahko segajo po Balantičevih – knjižnice s svojim imenom pa ne potrebujem in si je nič kaj zelo ne želim. Če je nimaš, to še ne pomeni, da si utonil v pozabo. Ampak to je samo moje mnenje; Kamničani (in Balantič) si z njim najbrž ne bodo mogli kaj prida pomagati.