Ljudje niso ljudje

Maja Novak

12. 6. 2015  |  Mladina 24  |  Ihta

Že 19. dan sem migrantka. Taki in drugačni dogodki v družini so me prisilili zapustiti mesto, ki mu pravim dom, in se začasno nastaniti v mestu, ki mu pravim vas. Tu, kjer sem zdaj, ni nič mojega. Presneto neudobno mi je. A v tem trenutku je na svetu še dosti bolj neudobno 51 milijonom resničnih beguncev, v EU jih je 60 tisoč, Slovenija pa naj bi v svoje varstvo sprejela 702 migranta, torej stotridesettisočinko skupnega begunskega števila. Kaj hujšega, je zakokodakala javnost, vsaj tista, ki se ima navado oglašati v raznih kontaktnih oddajah ter na spletnih forumih, teh vršacih civilizacije in kulture izražanja.

Bolezni nam bodo prinesli! Ta trditev je sicer malce skregana s trditvijo Branka Grimsa, po mnenju katerega naj bi po prihodu v Slovenijo hrepeneli samo zdravi mladi moški (nobene težave ne bi videl, ko bi k nam prišlo 700 jazidskih deklet, je – kdo ve, ali v šali ali docela zares – še navrgel), torej potencialni teroristi. Na severu slovensko-italijanske meje beguncev nočejo ne na laški ne na naši strani in državljani obeh držav so to že jasno povedali. Iz italijanskega zbirnega centra bodo zahajali v našo trgovino, ko pa je le deset metrov oddaljena od meje, so zaskrbljeni Ratečani. Po naših stezah se bodo sprehajali! Vsi ves dan samo postopajo po ulicah, je v oddaji Dobro jutro pred časom pribila neka gospa, in vsi imajo mobitele! Kakšno razkošje, leta 2015 imeti mobitel. Hočem reči, celo jaz, ki sem nedvomno najrevnejša med vsemi svojimi znanci, ga imam.

Hkrati v trgovski center, kakih 500 metrov oddaljen od mojega trenutnega prebivališča, vsak dan vdre vsaj 700 tujcev, drznila pa bi si ugibati, da jih je nekajkrat 700. Vsi imajo mobitele. Obnašajo se, kot da bi s svojo nevljudnostjo želeli domačinom dokazati, da ne bodo kar gladko požrli zgodovinske krivice, spričo katere je to ozemlje pred sedmimi desetletji pripadlo Jugoslaviji in ne Italiji. Samovšečni in arogantni so. Hrupni. Pogovarjajo se kriče. Njihovi otroci z nakupovalnimi vozički med policami vozijo formulo ena. Odrasli se po navadi primejo pod roke in korakajo v četveroredih kot pripadniki Case Pound na tisti nedavni paradi v italijanski Gorici, da se jim morajo naproti prihajajoči skokoma umikati na stene in strop. Tudi po zaprtju trgovskega centra okupacijske sile ne ustavijo bojnih operacij: zvečer pač zasedejo tukajšnje igralnice in domnevam, da se tam ne vedejo nič bolj omikano kot čez dan. Pa vendar.

Pa vendar ni videti, da bi globoke civilizacijske in kulturne razlike med temi prišleki in nami kaj motile zaposlene v tukajšnjih lokalih in igralnicah. Brezhibno prijazno se vedejo do njih. Naj je njihovo vedenje še tako prostaško, zmerom jim pogledajo skozi prste. Malone klanjajo se jim. Prodajalke in natakarice pridno čivkajo po njihovo in v vsem trgovskem centru se ni mogoče znebiti vtisa, da v zraku utripa ogromen napis: Qui si parla solo italiano.

Kratko malo se ne čutim usposobljeno pisati o tako bolečem problemu. To je zgodba o našem odnosu do tujcev.

To ni zgodba o beguncih. Kratko malo se ne čutim usposobljeno pisati o tako bolečem problemu. To je zgodba o našem odnosu do tujcev. Do enih in drugih tujcev, kajti v naši percepciji se ti očitno delijo na dve popolnoma različni vrsti. Že res: kot med drugim priča primer iz Rateč, beguncev iz Severne Afrike in z Bližnjega vzhoda tudi na italijanski strani nikjer ne sprejemajo z odprtimi rokami. Ampak tam hkrati vsaj ne klečeplazijo pred tistimi drugimi tujci, tistimi, ki prihajajo iz domnevno »boljših« evropskih držav. Ta posebnost, da tujino ločujemo na »slabšo«, do katere se vedemo odklonilno in vzvišeno, ter »boljšo«, ki jo občudujemo, ki si jo želimo posnemati in ki bi je na lastnih tleh pravzaprav radi videli čim več, ta posebnost je morda le naša.

Seveda bi zdaj kdo utegnil pripomniti, da vsi tisti neotesani nakupovalci v novogoriški Qlandiji in vsi tisti mali italijanski obrtniki ter uradniki, ki se v novogoriških igralnicah zvečer pretvarjajo, da so velika gospoda, v Slovenijo prinašajo denar. Zato taka razlika med našim odnosom do njih in odnosom do beguncev, ki naj bi nas, ko bi jih k nam res prišlo 700, stali kakih osem milijonov. A množice, ki vsak dan preplavijo Novo Gorico, Sloveniji in njenim podjetjem v resnici prinesejo bore malo zaslužka. Navsezadnje so po sredi ljudje iz najnižjih družbenih slojev in s temu primerno skromno kupno močjo. Navsezadnje v slovenskih, ne v domačih trgovinah nakupujejo zato, da bi kaj prihranili. Podobno tudi tuji kapital, v katerega roke prehaja čedalje več naših podjetij, bodisi strateških bodisi nestrateških bodisi tistih vmes, tega ne počne zato, ker bi bil posebej radodaren. Tujci, namreč tisti »dobri«, pač poskušajo izkoristiti našo patološko ustrežljivost do »dobre« tujine in kdove na čem temelječe prepričanje, da podjetniki in menedžerji z »dobre« strani naših meja znajo vse bolje od domačih, zato da bi s poceni nakupom povečali svoj kapital. Samo prodajo Telekoma poglejte. Toda če smo pripravljeni za to, »da bi izpolnili zaveze tujini«, pod ceno prodajati svojo gospodarsko substanco, svoj ponos in svojo dušo, zakaj se ne bi ob vseh teh izgubah, ki smo jih že in ki jih še bomo pretrpeli zaradi prenagljenih prodaj, sprijaznili še z izgubo tistih osmih milijonov, ki bi olajšali trpljenje 700 prebežnikom, katerih edina želja je bila rešiti si živo glavo?

Mar zato, ker je celo najbolj zagaman Italijan v naših očeh vreden več od najbolj izobraženega in olikanega prišleka iz Libije ali Sirije? Ne vem, ali ta shizofrena razcepljenost pogledov na ljudi zunaj naših meja izvira iz dolgih let slovenske podjarmljenosti znotraj Avstro-Ogrske ali pa je celo starejšega datuma: to bi morali raziskati zgodovinarji. Ali historični psihopatologi. Samo to vem: če takoj po ogledu te ali one slovenske oddaje o begunski tematiki zaviješ v tukajšnje trgovine, se počutiš zelo zelo čudno