Konstruktivno suženjstvo

Vlado Miheljak

3. 7. 2015  |  Mladina 27  |  Dva leva

»Slovenija podpira Grčijo, a grška vlada mora biti konstruktivna.«
— Premier Miro Cerar razume evropski imperativ konstruktivnosti

»Da se je banka, v katero je država samo z zadnjo dokapitalizacijo vložila 870 milijonov evrov, zdaj prodala za 250 milijonov, je nezaslišano.«
— Levičar Luka Mesec ne razume, da je prodaja banke za tretjino knjigovodske cene konstruktivna in dober posel. No, ne sicer nujno za prodajalca.

Predsednica stranke ZaAB Alenka Bratušek svari, da bi bil bankrot Grčije nekaj najslabšega za Grke in EU. Vendar se po njenem mnenju grška vlada ne želi dogovoriti, ampak le izsiljuje ter se že od svojega nastanka igra z usodo Grkov in vseh Evropejcev.
— Alenka Bratušek z neumno izjavo za nazaj dokazuje, da bi si zaslužila biti evropska komisarka

Theodor Adorno je v svojo analizo avtoritarnega diskurza vpeljal pojem biciklistične mentalitete (Radfahrer Natur). Pač človeka, ki ni zmožen enakorodnih odnosov. Ki čuti, da je prisiljen pripogibati glavo pred višjim, močnejšim, in hkrati brca navzdol. Kot kolesar. To sem prvič dojel tam nekje leta 1987 ali 1988, ko smo še v času bivše države mladi slovenski družboslovci delali na Kosovu (ki je bilo v središču krize razpadajoče Jugoslavije) raziskavo o morebitnem preostalem integrativnem potencialu. V stiku z brezpravno albansko manjšino, ki je na Kosovu pomenila izrazito večino, smo iz pogovora v pogovor poslušali in se naposlušali (sicer resničnih) zgodb o tem, kako jih srbska večina, ki pa je bila na Kosovu izrazita manjšina, zatira. A hkrati so ti isti Albanci imeli skrajno, ampak res skrajno negativen odnos do tistih, ki so bili še nižje od njih. Do Romov. Da, Albanci so nesporno imeli še slabši odnos do »ciganov« kot Srbi do njih. Ta opažanja so se potrdila, ko so se po intervenciji Nata Srbi umaknili s Kosova, Albanci pa so začeli grdo obračunavati z Romi, ki so nemočni bežali h kosovskim tiranom – k Srbom.

Lik malega človeka, ki se pripogiba pred avtoriteto in hkrati brca navzdol, še kako pristaja tudi nam Slovencem. Ob vprašanju odnosa do največje evropske žrtve bančno-finančnega imperializma se je to spet potrdilo. Pisal sem že, da finančni minister Mramor ni dojel realnega položaja Slovenije in – če uporabim krilatico Jacquesa Chiraca – ni izkoristil pravice, da bi molčal. A zdaj se je pokazalo, da to ni bil zdrs, napaka nekega politika, ampak značilnost temeljnega odnosa slovenske politike do grške krize. Pokazalo se je, da z izjemo ZL nihče ni zares dojel, kaj se, ne v Grčiji, ampak z Grčijo dogaja. Zanimivo, da tudi naši televizijski in časopisni dopisniki iz Bruslja pretežno ne premorejo več analitične distance kot politiki.

Slovenski politiki kar tekmujejo med seboj, kdo bo dal bolj neprimerno izjavo. A zdi se, da je najbolj butasta izjava neuspele kandidatke za evropsko komisarko Alenke Bratušek. Neslavno propadla kandidatka kot da želi za nazaj dokazati, da je dovolj »neumna« za evropsko funkcijo. Kajti kaj tako butastega o Grčiji še veliki igralci iz Bruslja in Berlina ne izrečejo, čeprav na to namigujejo. Pač, da je Grčija izumila levo vlado, da nategne Evropo. Težko si je predstavljati, da je kdo, ki razmišlja tako banalno, vodil slovensko vlado. Grški finančni, likvidnostni, in kar še že, problem se ni začel, ker je zmagala Siriza, ampak je ta zmagala, ker problem s skorumpirano oligarhijo na oblasti ni bil več rešljiv. Siriza je proti vsem pričakovanjem »tvorno« sodelovala s finančnimi upniki in dirigenti evroskupine, a izkazalo se je, da rešitev ni mogoča, ker so naredili vse, da ne bi bila. Ne Grki, ampak upniki in ključni akterji evroskupine. Grški gospodarski minister Giorgos Statakis je za Die Zeit v enem stavku povedal, v čem je problem: »Posojilodajalci nenehno spreminjajo svoje mnenje.« Ko kaže, da so se dogovorili za eno rešitev, že naslednji trenutek spremenijo strategijo. Razlog je jasen. Rešitev, ki bi nastala v tvornem dogovoru med Sirizo in finančnimi upniki ter evroskupino, bi bila škodljivejša kot grški bankrot. Namreč, posledice bankrota bomo že sanirali. Vsi. Tudi mi. Tako kot smo s svojim vložkom (1,4 milijarde poroštev in posojil) reševali nemške in francoske banke kot največje upnice, ne pa Grkov. Če bi Grčija pod vodstvom Sirize uspela, pa bi to lahko sprožilo zmagoviti val novih levih strank. Najprej v Španiji (Podemos), potem povsod tam, kjer se je država v kreditno-upniškem hazardu znašla v podobnem položaju kot Grčija. Zato naredijo vse, da Grkom ne uspe. Tudi diskreditacije jim niso odveč. Najbolj suvereni in kvalificirani grški pogajalec Varufakis jih je še zlasti deležen. Češ, poglejte ga, levičarja, kako razkošno stanovanje v Atenah ima! Pa ne povedo, da je bil profesor v ZDA (in verjetno kaj zaslužil) in da je njegova žena hčerka bogatega grškega industrialca. In mu servirajo neke dvoumne izjave in geste iz leta 2013, ko je bil gost Srećka Horvata na Subversive festivalu v Zagrebu in ko sploh še ni bil v politiki. V teh dneh ne prihranijo niti Ciprasu. Prvi se je opogumil nemški podkancler Sigmar Gabriel, ki mu očita, da ogroža evropski red. Evropski red kar najbolj dobesedno. Ker, med drugim, prepušča težko in dolgoročno odločitev, ali se evropskemu diktatu ukloniti ali ne, ljudstvu. Demosu!!! A ljudstvo naj kar samo odloča o svoji usodi? Nezaslišano! Zdaj se Evropa ukvarja celo z vprašanjem, ali je grški referendum v skladu z ustavo – grško ustavo. Kako naj bo posvetovalni referendum o odločitvi, ki bo za desetletja definirala usodo Grkov, neustaven? Morda zna to pojasniti vrhunski pravnik Cerar? Morda nesojena komisarka Bratuškova? Morda Jožef Horvat (NSi), predsednik odbora za zunanjo politiko in podpredsednik odbora za zadeve Evropske unije, ki je zahteval, da se grški veleposlanik v Sloveniji Atanasios Kalidopolus pokliče na zagovor, češ da je on tisti, ki lahko pove, kakšne scenarije ima Grčija po nedeljskem referendumu!? Če bi predsednik odbora za zunanjo politiko razumel skrivnosti svojega področja in funkcije, bi vedel, da bi bilo o Grčiji po nedeljskem referendumu pametneje vprašati Merklovo ali Schäubla.