Cenzura pameti

Heni Erceg

3. 7. 2015  |  Mladina 27  |  Hrvaška

V tujih občilih se čudijo in sprašujejo, kako da se Hrvaška ne more otresti duhov preteklosti in od kod nenadoma ta oživitev fašizma v državi, v kateri se je vojna končala pred več kot 20 leti. V resnici je to, da doživljamo le oživitev blagih simptomov stare bolezni, dobronamerna zabloda, saj gre dejansko za trdovratno več desetletij trajajočo usmeritev, stalno navzoči fašizem, le bolj ali manj prikrit glede na trenutne politične razmere. Hrvaška skrajna desnica si namreč ni nikoli predstavljala, še manj želela države, v kateri bi delovala kakršnakoli demokratična infrastruktura, iz katere bi se potem porodila še hudičeva kritičnost do nacionalizma, ksenofobije, fašizma ...

Zato se ne bi smel nihče čuditi novemu valu napadov na novinarje, ki se ne strinjajo s tezo, da mora biti država nujno totalitarna, če se hoče razvijati, kot si predstavlja mogočna hrvaška desnica, ki v povezavi s korporativnim umom te dni iz medijev izganja najboljše tukajšnje novinarje. Eden od njih, Boris Dežulović, je moral zapustiti Slobodno Dalmacijo, ki so jo iz vplivnega dnevnika z dolgoletno tradicijo uspešno preobrazili v nepomemben podeželski časopis in varno gnezdo za vreščeče ideologe radikalne desnice. Lastnik Slobodne Dalmacije in drugih izdaj družbe Europapress Holding je pred kratkim postal odvetnik Marijan Hanžeković, ki na valu rekonkviste nacio-

nalistične desnice iz svojih časopisov marljivo odstranjuje neprilagojene in na izpraznjene položaje postavlja poslušne, komajda pismene novinarske pridobitve, ljudi, ki bodo njegovo korporativno filozofijo prilagodili najnovejši fašizaciji družbe. Pa vendarle je hitrost, s katero se lastniki medijev in uredništva razvrščajo pod vojaški plašč nacionalistične desnice, čeprav njena zmaga na bližnjih volitvah še ni popolnoma zanesljiva, osupljiva.

Toda od kod ta neverjetni vpliv desnice (čeprav iz opozicije) na občila in njena možnost kadrovanja v njih? Razlog je popolna brezbrižnost vladajoče levice, ki bo dosledno molčala ob vseh pritiskih na medije, odpuščanju, sramotenju, grožnjah, pa tudi ob neuničljivem, kapilarnem vplivu, ki ga imajo predsednik Hrvaške demokratične skupnosti Tomislav Karamarko in njegovi pretorijanci v vseh družbenih institucijah; vplivu, ki izhaja iz predsednikovega dolgoletnega službovanja na položaju direktorja zakotnih tajnih služb, pred časom odgovornih za prisluškovanje neodvisnim novinarjem. Zato je z lahkoto posredoval v uredništvih, ki so iz zaupanja vrednega vira izvedela, kako je pred časom, ko je bil še nepomemben ovaduh, sodeloval z jugoslovansko tajno policijo. Moč povezovanja med lastniki časopisov in vrhom močne desničarske stranke je zelo konkretno občutil izvrstni novinar Boris Pavelić, ki je o tem pisal v Novem listu. Čeprav je cenzura takoj posredovala in se je besedilo le za kratek čas pojavilo na spletni strani tega časopisa, je njegov lastnik, sicer človek, ki ga tožilstvo nenehno preiskuje zaradi različnih goljufij, Paveliću nemudoma izročil sklep o izredni odpovedi. Pozneje so ga nadomestili z nekakšnim opominom z vsemi znamenji nenehne grožnje, ki naj bi bila za večino novinarjev zadostno sporočilo, da se bodo morali prostovoljno odločiti za samocenzuro.

Namen vsega tega je desničarsko udejanjenje idealne države s patriarhalnim vodjo, enim narodom, eno vero in strankarskim patronatom nad mediji; radikalna desnica neverjetno hitro uresničuje ta ideal, še preden je sploh prišla na oblast. V takšnem položaju bodo najboljši novinarji še naprej dobivali odpovedi, drugi se bodo molče sprijaznili s cenzuro, celoten javni prostor pa bodo prevzeli čudaški, mrakobni osebki, ki odkrito zagovarjajo dokončni obračun z »levičarji in jugokomunisti«. Zato te dni naslovnico visokonakladnega fašističnega tednika, z njim pa kioske in trgovine krasijo velike fotografije »neprimernih« novinarjev, ki so videti kot tiralice in spodbujajo vsakega kretena, naj tudi fizično obračuna z njimi. Tako kot so besni pouličnjaki pred kratkim z grožnjami in jajci obračunavali z intendantom gledališča na Reki Oliverjem Frljićem med performansom, s katerim je opozarjal na krepitev fašizma in medijsko podžiganje sovraštva.

Doživljamo stopnjevanje ves čas istega latentnega fašizma, ki je v družbeno tkivo vcepljen že od devetdesetih let, medijski jurišniki naci desnice so udobno zasidrani v različnih korporacijah, cerkvenih glasilih, verskih izobraževalnih ustanovah, stalni temi njihovega dela pa sta obračun z drugačnimi in seveda radikalna revizija zgodovine. Stvar je že dobila razsežnosti ogabne groteske, saj se zločinska zgodovina države pretvarja v veselo opereto, na primer s trditvami, da taborišče Jasenovac ni bilo taborišče smrti za 80 tisoč Srbov, Židov, Romov in komunistov, ampak je to postalo šele leta 1945, ko so v njem komunisti in partizani množično pobijali poštene Hrvate.

Ali pa s tem, da najbolj gledano TV-oddajo vodi človek, ki je bil obsojen zaradi razpečevanja kokaina in ki se rad slika v nacistični uniformi in v nežnem objemu s predsednikom Hrvaške demokratične skupnosti, medtem ko val sovraštva mezi z zaslonov kot kri z nazobčanega noža. Tako strateško razporejeni po mainstreamovskih občilih, varni pod korporativnim, partijskim in cerkvenim plaščem, ti odkriti zagovorniki fašizma tlakujejo pot na oblast konservativni naci desnici. Ki nemara ne bo nikogar aretirala zaradi drugačnega mnenja, ker ji sploh ne bo treba. Kritično mnenje tu pač že vnaprej pospešeno ugaša.