Kdo bo vse to plačal?

N'toko

3. 7. 2015  |  Mladina 27  |  Žive meje

Ne tako davno so ameriški evangeličani sprožili pravo idejno revolucijo. Končno je neka vera prišla do temeljnega univerzalnega vodila, ki bi lahko usmerilo vse ljudi k pravim odločitvam v vseh situacijah in s tem rešilo svet. Nobena še tako kompleksna zagata ni bila več videti nerešljiva. Niste prepričani, ali je poroka prava odločitev? Ali naj kupite nov avto? Ali naj spite s seksi sosedom? Ali naj začnete jedrsko vojno z Iranom? Kein problem! Samo ozrite se na zapestnico na svoji roki in ponovite vprašanje, ki je zapisano na njej: »What would Jesus do?«

WWJD-zapestnice so bile v Ameriki velik hit, saj so ljudem ponujale enostaven način spopadanja s kompleksnimi življenjskimi situacijami. Na moč takšnega univerzalnega vprašanja, ki naj bi vedno ustvarilo pravi odgovor, pa niso pomislili le verski voditelji, ampak tudi ekonomisti. V času, ko je gospodarstvu zavladal moralni kaos in so se države začele utapljati v dolgovih, so morali poiskati nekakšno ekonomsko različico »What would Jesus do?«. Tako je nastalo novo moralno vodilo za tretje tisočletje: »Kdo bo vse to plačal?« To preprosto vprašanje naj bi politikom pomagalo reševati vsakodnevne vodstvene zagate. Bi radi priskrbeli šolarjem brezplačne malice? Planirate višjo minimalno plačo? Bi zaposlili več zdravnikov? Razmišljate o energetski preusmeritvi v obnovljive vire? Ponovite za menoj: »Kdo bo vse to plačal?« Če ne znate odgovoriti na to vprašanje, lahko načrte pospravite nazaj v predal.

Če so duhovniki z »What would Jesus do?« ciljali na naše zaupanje v Kristusovo modrost, ekonomisti z »Kdo bo vse to plačal?« nagovarjajo naše zaupanje v modrost dobre gospodinje. Država je kot gospodinjstvo in dobra gospodinja točno ve, koliko sme porabiti, da bodo ob koncu meseca računi poravnani. Zakonitosti so jasne: ne smemo porabiti več, kot ustvarimo, zato si moramo pred vsakim nakupom postaviti vprašanje, od kod bo prišel denar. Če bi se tega vsi držali, ne bi bilo nobene krize. Zato je logično, da smo vsi jezni na državo, ki brez odgovora na temeljno vprašanje zadolžuje nas in naše otroke.

A na žalost ekonomskih zagat, podobno kot moralnih, še zdaleč ne moremo rešiti z enim samim vodilom. V našem primeru se zatakne že pri tem, da med državo in gospodinjstvom ni nobene podobnosti. Če kaj, so njuna vodila nasprotna: država mora zapravljati več denarja, ko ga ima manj, saj s tem ustvarja delovna mesta, dviga povpraševanje in spodbuja rast – nič kaj podobno vodenju družinskega proračuna. Od našega doma se država razlikuje tudi po tem, da ima v garaži »tiskalnik denarja«. Denarja ji ne more zmanjkati, saj ga lahko centralna banka ustvari, kolikor potrebuje, mejo temu pa postavlja inflacija – če ga je v obtoku več, kot je vredno realno gospodarstvo, mu namreč začne padati vrednost. V tem primeru se namesto »tiskanja novega denarja« države zadolžijo, da uravnajo vrednost svojih valut in s tem ceno izdelkov na mednarodnih trgih. In če med prebijanjem skozi ta makroekonomski blodnjak še niste zaspali, si zamislite, da si v Evropski uniji 19 držav s popolnoma različnimi gospodarstvi delimo isti tiskalnik. Koliko evrov sprosti Evropska centralna banka, ima na vsako državo čisto drugačen učinek, prav tako pa na vrednost skupne valute vpliva dogovor, koliko se smejo države zadolževati. Skratka, vodenje države ni niti malo podobno vodenju gospodinjstva, saj je končna podoba proračuna rezultat mednarodne diplomacije, pisanja zakonov, pobiranja davkov, določanja razvojnih strategij in medresorskega usklajevanja. Vse skupaj je bolj podobno ... politiki. Kdo bi si mislil?

V luči tega bi nas moralo skrbeti, da se državniki tako hitijo primerjati z gospodinjami – sploh če pomislimo, kako slabo vodijo svoja lastna gospodinjstva in koliko jih ne zna razložiti, od kod jim denar za njihov potratni življenjski slog. Nikakor nočem zanikati pomena odgovornega gospodarjenja, ampak to še zdaleč ni edina naloga politike. Ljudje, ki naj bi načrtovali in gradili boljši svet, so svojo vlogo zreducirali na usklajevanje proračuna z direktivami bruseljskih birokratov – najbolj brezidejnih ljudi na planetu. S tem so v predale pospravili vsak premislek o pravičnejši ureditvi, vse razvojne ideje, ves znanstveni in kulturni potencial svojih narodov. To ni odgovorno gospodarjenje, to je strahopetnost in izogibanje odgovornosti.

Evropska unija danes ni v razsulu, ker bi voditelji držav slabo gospodarili. Nasprotno, v krizi je zato, ker voditelji držav več ne počnejo drugega, kot gospodarijo. Niso več državniki, ampak gospodinje. In medtem, ko so imeli nosove v knjigovodskih knjigah in tlačili proračunske primanjkljaje po triodstotnem BDP-ju, so spregledali, da so mladi ostali brez služb, da so podnebne spremembe ušle izpod nadzora, da so zakuhali vojne na lastnih mejah, da so obudili ponoven razmah fašizma in spremenili članico EU v državo tretjega sveta. Vse to v imenu dobrega gospodarjenja. Ekonomisti so se že tako zaplezali v uničujočo gospodinjsko logiko, da se je o ekonomskih vprašanjih res bolje vprašati »What would Jesus do?«. Njegov predstavnik na zemlji, papež Frančišek, ima ta trenutek namreč precej bolj racionalne odgovore kot predstavniki kapitala.

Kakšno Evropo bi imeli danes, če bi bili voditelji po drugi svetovni vojni takšne megle, kot so današnji? Kako bi živeli naši starši, če bi države najprej šparale, da bi povrnile gromozanske povojne dolgove, in šele nato začele vlagati v infrastrukturo in ustvarjati delovna mesta? Tako kot je bilo pri naših starših, tudi o kakovosti življenja naših otrok ne bo odločal dolg, ki jim ga bomo pustili, ampak službe, infrastruktura, čisto okolje, izobraževalni in zdravstveni sistem. Vse to, kar danes uničujemo. Ko nam politiki razlagajo, da morajo oklestiti proračun zaradi naših otrok, imajo v resnici v mislih banke in korporacije – tiste ljudi, ki jim bodo po koncu mandatov priskrbeli dobre službe. Ali ni že čas, da jih vprašamo, kdo bo plačal vse katastrofalne posledice njihovega pridnega varčevanja?