Komu ne?

Vlado Miheljak

10. 7. 2015  |  Mladina 28  |  Dva leva

»Da bi Grčija denar lahko vrnila oziroma odplačevala vsaj obresti, bi morala imeti 10-odstotno gospodarsko rast in primarni proračunski presežek. Prvo ni verjetno, drugo prav tako ne in ni niti predvideno. Dejansko pa EU z reševanjem Grčije z javnim denarjem rešuje predvsem privatne banke, ki so Grčiji posojale denar in ki bi ta denar izgubile, če bi Grčija bankrotirala.«
— Jože Mencinger za Finance

»Mislim, da za Grčijo ni druge možnosti, kot da se ji tako ali drugače dolg odpiše. Drugo vprašanje je, kako bodo to poimenovali: prestrukturiranje dolga, podaljšanje v neznano prihodnost ali kaj tretjega.
Dejstvo namreč je, da Grki dolga ne bodo mogli odplačati, ker obsega tolikšen del BDP. Vse ideje o tem, kako bodo povečali konkurenčnost, so precej nesmiselne, saj država nima veliko industrije. V resnici pa gre za reševanje nemških in francoskih bank; vse članice evroskupine bodo financirale reševanje Grčije toliko časa, da bodo omenjene banke bolj ali manj poplačane.«
— Jože Mencinger za Delo

Mnenja, ki jih je izrekel profesor Mencinger, seveda držijo. Tudi številni drugi menijo podobno. A Mencinger je ta mnenja izrekel že davno. Filigransko natančno oceno in napoved razvoja grške finančne krize je za Finance podal 4. 5. 2010, za Delo pa 22. 7. 2011! Vmes se je dogajalo marsikaj. Med drugim smo se začeli istovetiti s tistimi, ki pritiskajo na Grčijo. Podoba, ki jo kažejo Cerar, Mramor in večinski del slovenske politike, je tragična; kakor karikirani lik kapa v koncentracijskem taborišču, ki se, sam žrtev, istoveti s storilcem in se v njegovem imenu v njegovo veselje znaša nad drugimi nesrečniki. A najbolj tragična je podoba SD.

Socialdemokratov, ki so skočili v hrbet Grkom in njihovi levičarski vladi. Se mi zdi, da je to labodji spev potapljajoče se slovenske socialne demokracije. Za SD in njene predhodnice sicer velja, da imajo najtrpežnejše volilno telo. Navsezadnje je prenašalo Pahorja. No, na predsedniških volitvah je sicer večinoma volilo Türka, a vseeno je za Pahorjevo sedanjo vlogo najmanj sokrivo. In izjava o Grčiji je pokazala, da sedanje vodstvo nima več nobene orientacije, nobenega jasnega okvira, ki bi stranko vrednotno in politično definiral. Dobro, tudi predhodna vodstva SD niso bila kaj dosti boljša od sedanjega, a medtem se je oblikovala konkurenca na levici, ki postavlja prava vprašanja, čeprav ima morda težave z definiranjem prostora in vsebine pravih odgovorov. A ne glede na to nihče, ki se prepoznava kot levičar, nima dobrega razloga, da bi še volil, podpiral, izbiral SD. Če bo ta presahnila, ne bo zaradi Grčije, toda vprašanje Grčije je v velikem formatu pokazalo, da ji je zmanjkalo zamisli in orientacije; da je izpraznjena stranka. V prvi izjavi po referendumu se je zatekla v najbolj invaliden argument proti. Češ, Siriza zavaja lastno javnost in volilno telo. »Ob zavajanju lastne vlade, ki je pred ljudi postavila nepopolno vprašanje, ki ni odražalo zadnjih kompromisnih predlogov EU-partnerjev, so se volivke in volivci odločili proti podpori predlogu EU, kar Socialni demokrati obžalujemo.« Vsi, ki jim je zmanjkalo argumentov proti grškemu referendumu, so ponavljali slabo domislico. Nemogoče bi bilo iztiskati zadnjo verzijo zahtev in ultimatov, ker so se ti iz ure v uro spreminjali. Sploh pa ljudje niso šli na volišča brat vprašanja, ampak so prinesli odgovor na načelno vprašanje, kako se vesti do skrajno nekorektne EU in evrske skupine. Ali se podrediti aroganci in ultimatom ali jih zavrniti. Izid je jasen. Primerneje bi zato bilo, če bi se SD ukvarjala z vprašanjem, v kakšni asociaciji živimo kot člani EU. Namreč, kakor sledi iz vesti, s katero so se mediji presenetljivo malo ukvarjali, so članice evroobmočja (k sreči neuspešno) skušale preprečiti objavo črnoglede analize MDS pred nedeljskim referendumom. Iz analize MDS sledi, da tudi popolno spoštovanje zahtev evroskupine ne bi rešilo grškega dolga. Torej gre za analitično potrditev tega, kar ves čas trdita Cipras in Varufakis. In kar je že pred petimi leti napovedal profesor Mencinger. Primerneje bi bilo tudi, da bi se SD ukvarjala z vprašanjem, kakšna je ta zveza, v kateri so veliki igralci zahtevali izločitev kompetentnega in suverenega Varufakisa iz pogajanj. To bi bila prava vprašanja. Za SD in tudi za Cerarja, ki mu analitični domet ne seže do odgovora na vprašanje, kdo je grobar veličastne ideje združene Evrope. Evropa je lahko združena samo kot visoko solidarna in demokratična skupnost. Ali pa je ni. Ta vizija Evrope je v teh dneh pokopana. Če bo Grčija odšla ali pa bo vendarle ostala v skupnosti, a kot ponižana, pavperizirana, marginalna država, bo konec. Konec EU. In grobarji niso prezadolženi Grki, ampak veliki igralci na čelu z Merklovo in njenim pribočnikom Schäublom, ki so najprej delovali kot dilerji nevarne droge, sedaj pa se predstavljajo kot terapevti.

Nemčija je dolga leta veljala za motor združene Evrope. Znala je presegati sebične interese. Merklova pač ne. Kot taka je postala problem Evrope, a je predvsem sramota Nemčije. Nemčija se je morala v zgodovini že večkrat soočati s svojimi sramotami. In morala se bo tudi z likom Merklove. Zapisi in izjave nekaterih vidnih nemških publicistov in mislecev zadnje dni že kažejo na to.

A ne glede na vse. Kaj preostane Merklovi in njeni Evropi? V primeru Grčije je stisnjena v kot. Ne le zato, ker so Grki rekli ne in dali popolno legitimiteto sedanji levi vladi. Tudi če bi rekli da, ne bi bil manevrski prostor »Evrope« nič razkošnejši. Nova demokracija in Pasok zastopata skorumpirano grško oligarhijo, ki je Grčijo pripeljala v položaj, v kakršnem je, in zato evropska javnost ne bi tolerirala novega pajdašenja. Merklovi in orkestru tako ostane ali spogledovanje z batinarskim, pouličnim fašizmom Zlate zore ali pa s polkovniško hunto, kakršna je zaznamovala mračno obdobje (1967–1974). Prvo seveda ne bi bilo sprejemljivo ne iz političnih, ne iz etičnih in ne iz estetskih razlogov. Vojaška hunta pa je gotovo privlačna. Navsezadnje je bila Grčija najzanesljivejša in najpomembnejša članica Nata kot obrambne zveze demokratičnega sveta prav v času vojaške diktature. A to se ne bi izšlo ne v sedanji Grčiji, ki je postala rezistentna proti ponovni diktaturi, ne v Evropi, ki si še vedno domišlja, da je svetilnik demokracije. Kaj torej preostane? Edino Cipras in Siriza kot legitimna zastopnika demokratične Grčije. Merklova tega še ni dojela.