Song o kanonih

Vlado Miheljak

17. 7. 2015  |  Mladina 29  |  Dva leva

Vlada bo naredila vse, da bomo lahko v prihodnjem letu že zadržali nivo financiranja na obstoječem, potem pa ga bomo postopno predvidoma že v letu 2017 za 0,04 procenta BDP celo povečali.
— Predsednik vlade Miro Cerar o pravi potezi na napačnem področju (TVS, 13. 7. 2015)

Preveč denarja gre za stroške zaposlenih, premalo pa za nakupe in vlaganje v novo opremo. Slovenija in vse zaveznice se morajo posvetiti vprašanju, kako lahko porabimo več in bolje.
— Generalni sekretar zveze Nato Stoltenberg o napačni potrošnji na pravem področju (TVS, 13. 7. 2015)

Na prvem uradnem obisku v Sloveniji je bil generalni sekretar Zveze Nato Jens Stoltenberg in slišal, kar je hotel. Premier Cerar je namreč obljubil, da bo Slovenija v prihodnjih letih povečala obrambni proračun.
— Generalni sekretar zveze negativcev je slišal pozitivna sporočila (TVS, 13. 7. 2015)

Ko vladajo težki časi, se nenehno vsiljuje dilema, ali maslo ali topovi. To krilatico (Kanonen statt Butter) so netočno pripisovali Hitlerju, pa tudi debelušnemu šefu Luftwaffe Göringu. Še najbolj dobesedno jo je leta 1936, ko je govoril o duhu žrtvovanja nemškega ljudstva, izgovoril šef propagande Goebbels: »V sili lahko shajamo brez masla, nikakor pa brez topov.«

Jörg Lichter, nemški raziskovalec na področju ekonomske in socialne zgodovine, je svoj čas za Handelsblatt demistificiral Hitlerjevo ekonomsko politiko, ki da naj bi bila poosebljenje nekakšne specifične, nacistične forme keynesijanstva. Češ, Hitler naj bi z javnimi deli v nekaj mesecih postavil razsuto poversajsko Nemčijo na noge. Tako rekoč »Autobahn Volkswirtschaft«. A to je bila zgolj javna inscenacija. Znaki nemškega okrevanja so se kazali že v času Kurta von Schleicherja, zadnjega kanclerja v mesecih pred nacističnim prevzemom oblasti. In drastično zmanjšanje brezposelnosti v času Hitlerja se ni zgodilo zaradi množične gradnje avtocest. To bi naj začasno zaposlilo okrog 130.000 delavcev, kar je relativno malo glede na šest milijonov brezposelnih ob prevzemu oblasti. Resnični dolgotrajnejši premik je pomenila popolna militarizacija in posledična oboroževalna ihta Nemčije. Kar je v Wehrmacht in resurse, ki so bili proizvodno in servisno povezani z armado, postavilo praktično vse dotlej brezposelne. A usmerjeno, neuravnoteženo plansko gospodarstvo je po mnenju zgodovinarja Magnusa Brechtkena nacistično državo že leta 1939 pahnilo pred ponovno ekonomsko razsulo. »Če ne bi izbruhnila vojna, bi Nemčija prav kmalu doživela kolaps.« Pouk iz te zgodbe je na dlani: Povišana potrošnja v vojaškem resorju ne prinaša okrevanj nacionalne ekonomije, ampak obratno, neracionalno obremenitev. Namreč, če je kje rezerva, je v vojaštvu. Ne v krčenju mase sredstev za plače, ki so pri nas menda že zdaj izjemno nizke, ampak na področju, kjer bi zadovoljili apetite svojih zaveznikov. Pri trošenju za vojaško opremo. Trošenje za opremo v času, ko se drastično poslabšuje položaj šolstva, znanosti, kulture, zdravstva, je neodgovorno. In izjava premiera Cerarja, da bo Slovenija, ki diha na škrge, leta 2017 obrnila trende ter začela dvigati vojaški proračun, je naravnost poniglava. Kako lahko kaj takega izjavi v deželi, ki je, po podatki iz analize SVIZ-a pred nadaljevanjem pogajanj o plačni politiki v javnem sektorju, med letoma 2007 in 2013 zmanjšala delež sredstev za izobraževanje za 3,2 %, kar je največ med analiziranimi državami. Vodstvo ljubljanske univerze že lep čas opozarja, da ima vsaj polovica fakultet resne težave z zagotavljanjem osnovnega poslovanja. Racionalizacija je magična, omnipotentna beseda, s katero vlada opravičuje rezanje. Seveda ministrstvo univerzam in fakultetam ne predpiše, kako naj zagate rešujejo. In potem se dogaja najslabše. Ne samo, da se prerivajo pred polpraznim kotlom, ampak varčujejo tam, kjer se edino da. Pri intenziteti izvedbe pouka (zmanjševanju števila izvedb vaj, seminarjev …) ter pri kadrovski obnovi. Slednje je na dolgi rok najhuje. Generacija mladih, perspektivnih kadrov dela v najboljšem primeru »na žetone«, ali še to ne, in se postopoma nepovratno oddaljuje iz pedagoško-raziskovalne sfere …

Cerar je s poniglavo obljubo generalnemu sekretarju zveze, ki že dolgo ne skrbi za naš obrambno-varnostni interes, ampak slepo sledi vrhovnemu policaju pri globalni destabilizaciji sveta, pokazal, kje ta vlada vidi perspektive in prioritete. In kakšno okolje ustvarja.

Cerar in Mramor sta nekakšni lokalni karikaturi Merklove in Schäubla. Dobro rejenih, brezčutnih tehnokratov, brez sposobnosti vživljanja. Zato bi verjetno težko razumela drastično sporočilo Svetlane Slapšak v ad hoc anketi (Nedelovih sedem, 12. 7. 2015) o poletni kulturni potrošnji: »Redno sem spremljala ljubljanski poletni festival. S pokojnino sem padla v socialni sloj, ki si tega ne more več privoščiti – desetodstotni popust za upokojence ne pomaga. … Zelo hudo mi je, ko pomislim na množico ljudi, ki so bili v preteklosti učitelji, profesorji in umetniki, in tudi na tiste, ki so danes mladi – in vsi skupaj socialno porinjeni pod rob dostopa vrhunski kulturi: ta pa je ključni del življenja, ne luksuz.« Vrhunska znanstvenica in profesorica je morda zaradi kronično neurejenega statusa res izjema svoje generacije. Naivno verjamem, da ne zaradi etnične zaprtosti slovenskega kulturnega in znanstvenega prostora. A hkrati je znanilka usode generacij intelektualcev, ki prihajajo. Pavperiziranih, ponižanih, izrinjenih pod rob dostopa do kulturnih dobrin. In, slučajno ali ne, Slapšakova je odlična poznavalka ne le antične, ampak tudi sodobne Grčije.

Hja, Bertolt Brecht skupaj s Kurtom Weillom v uvodnem songu v Operi za tri groše poje v refrenu: »Soldaten wohnen auf den Kanonen ...«; vojaki stanujejo na kanonih; odvisni so od pušk in topov. Cerar pa …