Čestitke za pogum

N'toko

17. 7. 2015  |  Mladina 29  |  Žive meje

Vsi se verjetno spomnimo razrednega čudaka. Tistega mozoljastega nesrečneža, ki ga nihče ni hotel v ekipi, ker si je pri telovadbi vsakič zvil gleženj. Ki je med poukom postavljal napačna vprašanja in obkrožal napačne odgovore. Ki je imel čudne starše in se nikakor ni znal prilagoditi. Že prvič, ko se je pojavil na vratih, smo si mislili: »Mater, tale ga je pa najebal.« Športniki so ga tepli, punce so ga zasmehovale in celo piflarji so mu namenili kakšno žaljivko. V resnici nam nikoli ni storil nič hudega (česar za druge sošolce ne bi mogli trditi), a si nismo mogli pomagati, da ne bi brcam razrednih agresivcev dodal še kakšne svoje. Ne glede na to, kaj smo si zares mislili, smo morali sodelovati pri njegovem ritualnem poniževanju. Morda smo ga brcnili še malo močneje, da smo dokazali pripadnost ekipi. Če tega ne bi počeli njemu, bi namreč utegnili njegovo vlogo dodeliti nam.

Nič nenavadnega ni, da se tisti bližje dnu družbene prehranjevalne verige radi poistovetijo s tistimi na vrhu. Naj nam gre še tako slabo, vedno je lažje udrihati po nekom, ki mu gre slabše, kot pa spopasti se z razrednim alfa samcem. Ker moramo živeti z zavestjo, da nas lahko močnejši kadarkoli nemoteno potisnejo v blato, se je naš ego zaščitil pred takšnimi občutki nemoči s številnimi obrambnimi mehanizmi. Anna Freud govori o t. i. poistovetenju z agresorjem – psihološkem pojavu, kjer potlačimo strah pred agresorjem s posnemanjem njegovega vedenja. Tako lahko v neprijetnih situacijah, ko smo izpostavljeni nasilju, z umetnimi nasmeški rečemo: »Kakšno nasilje? Tukaj smo vsi prijatelji! Samo malo se igramo v blatu ...« in za dokaz v blato potunkamo šibkejšega sošolca. V skrajnih situacijah dobi takšno vedenje tudi skrajno obliko – kot v primeru slovitega ropa stockholmske banke, kjer sta ugrabitelja cel teden trpinčila talce, ti pa so ju na veliko začudenje javnosti pred policijo srdito zagovarjali. Ena izmed talk je po telefonu celo okarala švedskega premiera, češ da se oblast vede preveč grobo do roparjev, ki sta v resnici prav prijetna fanta.

V podobno ekstremni situaciji so se znašli tudi državljani Evropske unije. Le da v njej niso ljudje oropali bank, ampak banke ljudi. Saj vsi poznamo zgodbo. Bankirji so se kot kravatarski dilerji kreka potikali po politično nestabilnih kotičkih stare celine in šepetali: »Psssst, vzemi malo keša in si kupi kaj lepega, kak nemški avto na primer ... prvo rundo ti dam zastonj. Gospodarstvo je v vzponu, kaj boš zdaj šparal?« No, diler ima vsaj toliko dostojanstva, da prodaja krek, ki ga ima dejansko na zalogi, bankirji pa so prodajali popolnoma namišljeni denar. Za vsak evro, ki so ga imeli v kufru, so jih posodili 50, za katere so pač sklepali, da jih imajo, ker jim jih bo nekdo nekoč moral vrniti. Ko se je piramida toksičnih posojil končno podrla, so poklicali kolege v Bruslju in jim naložili, naj izterjajo denar od davkoplačevalcev. In da bi bil nateg popoln, so državam, v katerih smo iz pokojninskih, šolskih in zdravstvenih blagajn izkašljali denar za njihove izgube, še povišali obresti, ker imamo zdaj manj denarja in smo posledično postali manj »zaupanja vredni«.

Ob tako kolosalnem nategu bi človek pričakoval nič manj kot revolucijo, a smo na naših trgih zaman iskali odsekane glave bankirjev in funkcionarjev. Nasprotno, podobno kot stockholmski talci smo ugrabitelje vneto zagovarjali in naredili vse, da smo jim izkazali pripravljenost sodelovanja. »Pravite, da bi radi nekaj naših podjetij? Ni problem, samo povejte, katera! Ustavo da bi malce spremenili? Seveda, a bo do osmih zvečer prepozno?« Obnašali smo se, kot da se rop ne bi nikoli zgodil in so bili vsi ponižujoči ukrepi v resnici naša lastna odločitev. Še več, po vsakem zakonu, ki so ga na ukaz Bruslja sprejeli naši politiki, so si čestitali za pogum. Nazoren prikaz tega vedenja je trenutek, ko je komisar Juncker našega predsednika vlade z osnovnošolskim prijemom ponižal pred kamerami. Osramočeni Cerar je reagiral z edinim obrambnim mehanizmom, ki ga je imel na voljo: »Ponižanje? Ah, kje, mi smo samo dobri prijatelji, ki se takole kdaj pošalimo ...«

Si predstavljate, kako travmatično mora biti za ubogega Cerarja sedeti v razredu s samimi alfa samci, kot je Juncker, ki ga silijo v nenehne ponižujoče kompromise na račun svojih državljanov? Kako zelo si je moral oddahniti, ko sta s svojimi čudnimi manirami in neprilagojeno garderobo skozi vrata stopila Varufakis in Cipras! »Mater, ta dva sta ga pa najebala!« Prvič v zgodovini svoje vlade se je Cerar odločil, da ima do nečesa stališče in pogumno stopil v prvo bojno linijo z Nemci. In prvič v zgodovini te vlade smo ga Slovenci v nečem podprli. »Dajte jih, stisniti je treba te lene Grke!« Verjetno smo zgledali kot tisti idioti, ki so na svetovnem nogometnem prvenstvu pri vodstvu Nemčije 7 : 1 proti Braziliji nenadoma v sebi začutili germansko kri in Brazilce začeli zmerjati z opicami.

Zanimiv podatek je, da so nesmiselnemu nemškemu poniževanju Grkov prikimavale predvsem države nekdanjega vzhodnega bloka. Tiste države torej, ki so že same doživele šok terapijo, ki so že razprodale svoje premoženje in odpravile delavske pravice. Tiste države, ki so že spoznale, da morajo drugorazredniki pač poznati svoje mesto in da ni pametno vznemirjati svojih ugrabiteljev. Očitno smo se tej kolektivni potlačitvi občutkov nemoči zdaj pridružili tudi Slovenci. Medtem ko poteka največje razlaščanje prebivalstva v sodobni evropski zgodovini, so se naši politiki zatekli v fiktivno vesolje, kjer naj bi največjo grožnjo Sloveniji pomenili penzionerji na oddaljenih grških otokih. Ob njihovem obubožanju si bodo gotovo čestitali za pogum. Morda takšno udrihanje po šibkejših pomaga našemu ranjenemu egu preživeti na travmatičnem šolskem dvorišču Evropske unije, a ne slepimo se, da smo zaradi tokratnega ponižanja Grkov kaj na boljšem. Jutri bomo namreč nadaljevali pouk v še bolj nasilnem in nestrpnem razredu.