Kdo nam je ukradel Evropo?

Vlado Miheljak

24. 7. 2015  |  Mladina 30  |  Dva leva

»Na finančnem ministrstvu 1. januarja 2016 ne nameravajo podaljšati sredi leta 2012 sprejetega najvišjega, 50-odstotnega davčnega razreda pri dohodnini. Četrti davčni razred s 50-odstotno stopnjo, ki velja za dohodke posameznikov nad zneskom petih povprečnih plač, je vlada uvedla sredi leta 2012 kot enega od začasnih protikriznih ukrepov. Po podatkih za leto 2013 je v ta razred padlo manj kot pol odstotka zavezancev za dohodnino oz. okoli 3200 zavezancev.«
— Vlada Mira Cerarja meni, da ne smemo zanemariti solidarnosti s pol odstotka najbogatejših (MMC TVS, 19. 6. 2015)

»Še posebej socialno najšibkejši so tisti, ki jim moramo že danes, jutri in v prihodnjih mesecih in letih nameniti največ pozornosti.«
— Miro Cerar opozarja, da hkrati ne smemo zanemariti solidarnosti tudi z najbolj revnimi (Dnevnik TVS, 20. 7. 2015)

»Slovenija v razmerah, ko gre sama skozi boleč proces premagovanja krize, ne more in ne sme pristati na delni odpis dolga Grčiji. V nasprotnem primeru bom to kot predsednik vlade zahteval tudi za Slovenijo, saj morajo biti skupna evropska pravila enaka za vse.«
— Miro Cerar meni, da ne smemo podpreti lažne solidarnosti z Grčijo (STA, 7. 2. 2015)

Sliši se skoraj melodramatično, a vendar. Evropa umira. Postopoma, vendar gotovo. Prišla je v situacijo, ko nihče več ne ve, kaj z njo početi. Kakšno perspektivo ji podati. Namreč politični, združeni Evropi. Nihče si o Evropi več ne dela iluzij. A ravno iluzija in idealna predstava sta nujni, da bi Evropa ostala. In to je problem. Vendar pa ni ključni problem, da v njo ne verjamejo tisti, ki jo vodijo in usmerjajo, problem je, da v Evropo ne verjamemo mi. Evropejci.

Evropa bi lahko obstala samo, če bi skupni interesi prevladali nad parcialnimi, sebičnimi. A dogaja se obratno. Situacija spominja na zadnjih nekaj let Jugoslavije. V nekem trenutku nihče več ni verjel v njen smisel. Res so jo uničevali politični liderji, vendar so imeli za to destrukcijo visok konsenz v javnosti svojih okolij. Dobro, nekateri, kot JLA, so delovali tudi v njenem imenu, v imenu ohranitve Jugoslavije. A na tak način, da so pospeševali njeno smrt. Situacija v razpadajoči Jugoslaviji in razpadajoči Evropi ni identična, je pa vzporednic kar nekaj. Jugoslavija je začela razpadati, ko so posamezni akterji podvomili o smislu solidarnosti in drugi o potrebi po demokratizaciji. Jugoslavije brez imperativne solidarnosti med entitetami, ki so jih označevale gromozanske razlike, pač ni moglo biti. Drugi moment pa so bile diametralno nasprotne predstave o demokratičnem razvoju med posameznimi akterji in predstavniki entitet. Najhuje je bilo, da sta se prodemokratična in antidemokratična orientacija začeli striktno deliti po republiškem ključu. Tako so bile, denimo v Srbiji, prodemokratične struje potisnjene v ozadje, brez glasu in brez moči. V Sloveniji pa so glasno aplavdirali demokraciji tudi tisti, ki so kasneje izkazovali najmanj demokratičnega talenta. Pač, zahteve po demokratizaciji, po ukinitvi zloglasnega člena 133, smrtne kazni, pa ukinitvi obveznega služenja vojaškega roka itd. so bile standardno orožje slovenskega nasprotovanja Beogradu.

Razvita Evropa se je glede Grčije kar najbolj poenotila onkraj političnih orientacij in razlik po formuli: najprej jo dotolči, potem ji pomagaj. Pomagaj tako, da bo čez mesece še slabše. A ker je morala paket »pomoči« upravičevati pred domačimi javnostmi in parlamenti, so se dogajale tragikomične situacije. Merklova, ki je mesece spravljala Grčijo v ekonomsko in socialno komo, je v Bundestagu agitirala za neizogibno solidarnost, na kateri da temelji Evropa. In je, potem ko je mesece sama agitirala proti dogovoru, imela težave tako v parlamentu kot med tesnimi sodelavci (denimo s finančnim ministrom Schäublom) ter tudi z nemško javnostjo. Politbarometer ZDF je v začetku julija nameril, da kar 85 % vprašanih nasprotuje nadaljnjim koncesijam Grčiji. In tudi slovenska javnost razmišlja podobno. Iz ankete Dela (20. 7. 2015) sledi, da če bi lahko o dogovoru evropskih držav glede pomoči Grčiji odločali na referendumu, bi jo brez omahovanja zavrnili s skoraj plebiscitarno večino. Kakšen paradoks! Merklova, Cerar itd. mesece zastrupljajo javnost s protigrškimi sentimenti, potem pa sprejmejo neko neizogibno »rešitev«, ki je v nasprotju s pričakovanji kvalificirane večine te iste javnosti.

Sicer pa, da je solidarnost folklorna šema, so v ponedeljek pokazali podpisniki sporazuma o odpisu dela dolgov najrevnejšim družinam. Da bi formalizirali odpis dolga, ki je tako ali tako neizterljiv in je veliko manjši, kot so sodni stroški izterjatve, so organizirali perverzen dogodek. Predsednik vlade, ministrica, župani, javna komunalna, energetska podjetja in drugi upniki so se prihajali nastavljat fotografom v Križanke. Manjkale so samo ljubljanske mažoretke, vevška godba na pihala, gospod nadškof in ulični klovni. No, ni pa manjkal predsednik uprave NLB, ki je bila deležna največje solidarnosti v zgodovini dežele in se bo sedaj oddolžila z odpisovanjem drobtinic revežem.

Politična ideja Evrope je mrtva. Ostaja Evropa kot geografski pojem. Evropa nima, razen bede in brezperspektivnosti prihajajočih generacij, skupne prihodnosti. Ima pa skupno preteklost. Ne le slabo. Tudi renesanso in tudi razsvetljenstvo. In to ohranja delček upanja.