Samo bedaki in Karl

Vlado Miheljak

31. 7. 2015  |  Mladina 31  |  Dva leva

»Po informacijah, ki jih imam jaz, ki so sicer zelo neformalne, tudi na podlagi nekih občutkov, ki jih ima naša odvetniška skupina, ki je sestavljena iz najbolj uglednih svetovnih pravnikov za pomorsko pravo, nekako imamo nek optimizem, da bo arbitražno sodišče določilo ta stik z odprtim morjem.«
—Karl Erjavec je domnevno veliko diplomatsko zmago spremenil v poraz.

»Včeraj je bila velika zmaga slovenske diplomacije.«
—Karl Erjavec je hipno padel tudi na popravcu.

Mah, ko bi mene kdo kdaj poslušal! Na vrhuncu spora o morski meji sem imel genialno idejo trajne rešitve spora med Hrvaško in Slovenijo. Tako rekoč win-win situacijo: Slovenci bi dobili celovit Piranski zaliv, Hrvati pa celovito Savudrijsko valo. Torej bi dobili eni in drugi več, kot bi jim še tako pristrana mednarodna arbitraža lahko dala. To bi se zapisalo v slavnostni dokument, ki bi ga podpisala Pahor in njegova hrvaška kolegica ter deponirala v Berlinu ali Vatikanu, ostalo pa je itak nepomembno, ker članstvo v EU, skorajšnji vstop sosede v schengensko območje in nasploh mednarodno pomorsko pravo zadovoljivo rešujejo vse zagate pretesnega morja Slovenije kot izpričane pomorske velesile.

Nasploh pa imam precej težav z resnostjo odnosa do zadeve, ki je ne doživljam kot tragično, ampak prej kot komično. Pravzaprav tragikomično.

Ko so Hrvati objavili prisluh, je bilo jasno, da je na vidiku nova sosedska vojna. In res, vsi politiki, z redko videno složnostjo koalicije in opozicije, pravni in geostrateški strokovnjaki ter ne nazadnje novinarji so se kot prostovoljci islamskega kalifata junaško javljali na fronto. No, ne le na naši strani. Tudi na hrvaški. Omejena pamet nastopajočih na obeh straneh je absolutno presegla vsakršne bizarnosti iz časov, ki jih zmerljivo označujejo kot enoumje. Naši so se vsi po vrsti zgražali nad načinom, s katerim so Hrvati prišli do dokaza, da smo (sicer nesporno) prekršili pravila vedenja vpletenih v arbitražni sporazum. Pomislite, s prisluhi! Izjemen prispevek h geostrateški in političnoanalitični norosti je doniral Damir Črnčec. Črnčec, strokovnjak za področje nacionalne in mednarodne varnosti in obveščevalne dejavnosti ter predstojnik Katedre za nacionalne in mednarodne varnostne študije na Fakulteti za državne in evropske študije. Operativno bolj znan kot nekdanji šef Sove ter vojaške varnostno-obveščevalne službe OVS. V prostem času pa najbolj znan po drugovanju s slovenskimi skini ter po predsednikovanju Odboru 2014, ki je organiziralo mrtvo stražo pred sodiščem v času, ko je pravnomočno obsojeni Janša (če je in ko je utegnil) sedel v zaporu. Dejavnost Hrvaške, ki se je osrediščila okrog špijonaže oziroma prisluhov, je označil za bizantinsko. Bizantinsko?! Ne vem, ali je izraz najbolj posrečen za dejavnost, v kateri so prvaki sveta Američani; torej tisti, ki so našemu varnostnemu strokovnjaku vsadili v glavo orientacijski čip. Vohunjenje, prisluškovanje pač močno presega lokalno, bizantinsko folkloro. Američani prisluškujejo ne samo sovražnikom, ampak tudi najboljšim prijateljem. Denimo, Merklovo imajo tako radi, da na njo mislijo in jo poslušajo, tudi ko ona ne misli na njih. Pa tudi sicer je zgražanje nad hrvaškimi nezaslišanimi metodami precej nerodna zadeva. Najbrž je bilo prisluškovanja kar veliko tudi na naši strani. Najbolj sta ostala v spominu dva dogodka. V davnem letu 1998 sta se vojaška obveščevalca s super opremljenim prisluškovalnim kombijem pustila ujeti varaždinski policiji. Na hrvaškem ozemlju, kajpak. Afera se je za nas končala ponižujoče, ko se je tri leta kasneje s tem istim vohunskim kombijem pripeljal na prijateljski diplomatski obisk k pokojnemu Drnovšku prav tako že pokojni hrvaški premier Ivica Račan. Takrat se je postavilo zapleteno vprašanje, kaj narediti s zaplenjenim in vrnjenim kombijem, za katerega so Hrvati trdili, da je medtem postal njihova last. Zaplet je rešil takratni direktor carinske uprave Košir, ki je predlagal salomonsko rešitev – ponovni uvoz vozila. Še bolj simpatično je bilo prisluškovanje Sanaderju. Ne samo, da so prav slovenski prisluhi hudo obremenili Sanaderja v kasnejših korupcijskih aferah (med drugim z banko Hypo in naftno družbo Salbatring, ki je poslovala s hrvaško Ino), zaradi katerih je šel sedet, obremenili so tudi Janšo, ki se je dogovarjal, ali kot se je branil, menda le »pogovarjal«, o insceniranju obmejnih incidentov v času pred volitvami …

Hočem povedati, da samo prisluškovanje ni precedens v slovensko-hrvaških odnosih. Prav tako ni velik eksces komuniciranje slovenske strani s sodnikom, ki smo ga sami izbrali in poslali v sodni senat. Samo ugibamo lahko, ali se je hrvaški sodnik Vukas vzdržal vsakršnega komuniciranja s hrvaško politiko in diplomacijo. No, zadeva ni problem tako dolgo, dokler te ne zalotijo. In ker so Hrvati pridobili prisluhe, iz katerih je nesporno izhajalo, da sta naša agentka in »naš« sodnik komunicirala prek dopustne meje, so to izkoristili za izboljšanje domnevno ne prav dobre prognoze arbitražnega izida.

A razkritje vsebine prisluha ni vzrok, pač pa posledica afere, ki jo je zakuhal kdo drug kot človek za vse funkcije v vseh vladah. Karl Erjavec, ki se ni mogel obvladati in že pred časom za velenjsko VTV klobasal, da ima – sicer neuradne – informacije, da nam dobro kaže. Podobno je menda kasneje ponovil še za lokalno murskosoboško postajo TV AS. In že junija je haaško arbitražno sodišče, ki rešuje spor o meji med Hrvaško in Slovenijo, opozorilo našega zunanjega ministra Karla Erjavca, naj se vzdrži komentarjev glede delovanja in odločitve sodišča.

O.K. Res lepa godlja. Tokrat se je slovenska politika dobro izvlekla, s pravo potezo za ublažitev narejene škode, z imenovanjem uglednega tujega pravnika kot nadomestnega sodnika. A Erjavec se spet ni mogel zadržati in to izbiro označil kot veliko zmago slovenske diplomacije.

Seveda bi moral Cerar onkraj kakršnekoli dileme predlagati, zahtevati in sprejeti Erjavčev odstop. Česar pa ni storil. In spet se je pokazalo, koliko je vredna Cerarjeva hipermoralna drža: za mir v koaliciji je pripravljen žrtvovati tudi državni interes.