Pjongjang mediji

N'toko

31. 7. 2015  |  Mladina 31  |  Žive meje

Kako prepoznaš totalitarno državo? Po vsej verjetnosti najprej pomislimo na kakega brkatega diktatorja v vojaški uniformi, katerega pompozne upodobitve z vseh stavb in trgov bdijo nad narodom. Pred očmi se nam narišejo nadrealistične časopisne naslovnice: »Veliki vodja odkril novo osončje – vesoljci navdušeni nad demokratično ureditvijo naše republike!« Predstavljamo si histerične TV-voditelje, kako v kamere bevskajo nore protiameriške teorije zarote, ter megalomanske vojaške parade, kjer tisočglave množice vojakov z absurdno strumnimi koraki kažejo svojo predanost domovini. Ena sama neskončna uniformirana resnobnost.

Totalitarizmi s svojimi kulti osebnosti v zahodni domišljiji živijo kot nekakšne komične karikature držav. Režimi, ki sami sebe jemljejo tako resno, so nam, zunanjim opazovalcem, videti smešni. Skoraj ne mine teden, da nas Putini in Kim Jong Uni tega sveta ne bi spravili v smeh s kakim čudaškim ekscesom, zaradi česar se Rusija, Severna Koreja, Kuba, Iran in druge falirane demokracije redno pojavljajo na menijih popularnih komikov, nič kaj bolj resne obravnave pa niso deležne niti v informativnih oddajah. Takšni samovšečni avtoritarci si pač ne zaslužijo drugega kot posmeh. In prav naša sposobnost norčevanja iz voditeljev naj bi bila tisto, kar zahodne demokracije dela drugačne od resnobnih diktatur – pri nas ni nihče nedotakljiv in ljudje si lahko brez strahu privoščimo šale na račun pomembnežev.

Kaj hitro pa se zgodi, da v karikiranju drugih postanemo karikature samih sebe. Navajeni na parodije totalitarnih držav smo začeli parodije zamenjevati za resničnost, norčevanje pa za kritično analizo. Nazoren primer tega je film o Severni Koreji, ki ga je posnel ameriški portal Vice. Ta sledi novinarju, ki se med potovanjem po prepovedani deželi gledalcu na vse pretege trudi dopovedati, da je on edini normalen človek v tej do blaznosti zategnjeni državi. Tako zelo se trudi, da s svojim histeričnim šepetanjem (»Gotovo mi prisluškujejo!«) in paranoičnim pogledom (»Gotovo me snemajo!«) deluje blazno zategnjen v primerjavi s prijaznimi Korejci, ki se trudijo navezati stik z njim (»Gotovo me hočejo indoktrinirati!«). Svojevrsten dosežek je, da posnameš dokumentarec o državi, v njem ne poveš ničesar o njenih zgodovinskih in ekonomskih razmerah in njeno celotno realnost zreduciraš na stavek »Tukaj so vsi blazni!«. Američani prikazujejo Severno Korejo podobno kot Kim Jong Un svojemu narodu prikazuje Ameriko, a smo se na Zahodu takega formata že tako navadili, da se nam zdijo ti filmi objektivni.

Enter Laibach. Trboveljska skupina je v vsej tej poplavi totalitarnega snuffa vedno trdila ravno obratno od mainstreama: še totalitarizem je bolj sproščen in zabaven kot vaša svoboda! Našemljeni v točno take brkate diktatorje, kakršne si zahodnjaki predstavljajo naslikane na zidovih totalitarnih držav, so se svojih tem lotili s smrtno resnostjo – pristop, ki jih ni naredil le pronicljivejše od zahodnih zabavljačev, ampak tudi zabavnejše. V Jugoslaviji, ki je svoje prebivalce ves čas pumpala s propagando o tem, kako svobodni so v primerjavi z ljudmi onkraj severnih meja, so si nadeli nacistične uniforme in vso komunistično propagando predelovali v simbole fašizma. Kot bi hoteli reči: »Ne slepite se, da ste kaj boljši od nacistov!« In leta 2015, ko se kapitalistični zahod vzvišeno posmehuje totalitarizmu Severne Koreje, gre Laibach prav tja. Ko je BBC-jeva novinarka iz Ivana Novaka na vsak način poskušala izvleči priznanje, da s tem podpirajo nedemokratični režim Kim Jong Una, ji je ta v pravi laibachovski maniri odvrnil, da so vsi režimi, v katerih nastopajo, nedemokratični. Prebivalci Severne Koreje so ljudje kot vsi drugi, nikar se ne imejte za kaj boljše.

Laibach nam tako vedno znova odigra fantazije, ki jih imamo o drugih narodih, in s tem privleče na dan našo naduto nevednost. Komik John Oliver v prispevku o slovenski skupini recimo ni prišel dlje od sklepa, da so Laibach očitno fašistični lunatiki iz mokrih sanj Kim Jong Una. Sicer pronicljivemu komentatorju je tako ušlo, da se norčujejo iz točno takih karikaturnih predstav ostalega sveta, kot jih on sam servira svojemu občinstvu. S svojimi klišejskimi upodobitvami tujih narodov je namreč Oliver novinar na isti način, kot je bil Hitler slikar. Če mi govorimo o drugih tako, da jih spremenijo v karikature, je Laibach v karikature spremenil samega sebe, da bi govoril o nas.

Medijski odnos do totalitarizmov nam v resnici pove več o naši družbi kot o njihovi, saj je med obilico komičnih prispevkov skoraj nemogoče najti poglobljene analize. Težko bi rekli, da je vsa ta zajebancija znak naše razsvetljenosti. Kaj sploh vemo o travmatični zgodovini in težkih okoliščinah Severne Koreje? Če bi nas skrbelo za ljudi pod tiranskimi režimi, bi nas zagotovo zanimalo kaj več kot le frizure njihovih voditeljev. In če bi jim privoščili vključitev v »normalni svet«, vsekakor ne bi tako vneto obsojali vsakega poskusa kulturne izmenjave. Navdušeni nad lastno duhovitostjo smo očitno pozabili, da vztrajno prikazovanje političnih nasprotnikov kot skupine oboroženih klovnov ni znak visoke razvitosti medijev, ampak je definicija propagande. Koliko je v rokah nevednežev vredna pravica do norčevanja? Ali ta v sebi ne nosi tudi pravice do neinformiranosti, do stereotipov, do vzvišenosti in rasizma?

Naša pisana infotainment kultura, ki vso realnost reducira na stand up punchline, ima tudi manj zabavno plat. V svetu, kjer o usodah narodov odločajo zaprti krogi finančnikov, kjer je največje lopove nemogoče obsoditi, kjer se prisluškuje vsem in povsod in kjer še predsednik najmočnejše države priznava svojo nemoč pred lobiji, je edino, kar nam preostane, prav smeh. In bolj ko Evropa in Amerika postajata militarizirani, razslojeni in nedemokratični družbi nadzora, glasneje se smejimo. Morda pa ima Laibach prav: »Humor je moralna neodgovornost človeka do resničnih odnosov med posameznikom in skupnostjo – alibi, ki dovoljuje kompromise, zavrača zahteve realnosti in potrjuje princip zadovoljstva ... Vemo, da je humor angleška beseda in da so Angleži zelo ponosni nanjo. Vemo pa tudi, da se Angleži nimajo čemu več smejati.«