Čudež na Cankarjevi cesti

Vlado Miheljak

7. 8. 2015  |  Mladina 32  |  Dva leva

»Na volitve gremo zato, da zmahamo!«
— Ivan Oman, januarja 1990

Je na desnici prostor za še eno stranko? Kje vidite desnico čez deset let?
»Prostor je zgolj za eno krščansko demokracijo. To je jasno. Ne moreta biti dva petelina na enem kupu. Smiselno bi bilo, da bi tisti člani SLS, ki se čutijo kot krščanski demokrati, prestopili v NSi, medtem ko lobiji naj ostanejo tam, kjer so. (…) Dejstvo pa je, da o SDS pravzaprav sploh ne vemo, kakšna stranka to je. France Tomšič je ustanovil socialdemokratsko stranko, nasledil ga je Jože Pučnik, ki je bil marksist in socialdemokrat. Potem je Jožeta Pučnika nasledil Janez Janša. Pučnik mi je izrecno rekel, da oni niso desna stranka. Stane Granda je nedavno dejal, da pogreša demokratično levo stranko. Sporočam mu, da smo jo imeli. To je bila Pučnikova socialdemokratska stranka. Potem se je tej stranki pridružil še del narodnih demokratov. SDS se torej deli na demokrate in narodne demokrate. Kaj torej je SDS? Je naslednica Tomšičeve socialdemokracije? Je leva ali desna? Ne vemo.«
— Ivan Oman, marca 2015

Če mislite, da je poletje 2015 kaj posebnega, imate ali slab spomin ali ga neupravičeno reducirate zgolj na meteorološke značilnosti. Resnično vroče je bilo poletje leta 2000. Pravzaprav celotno leto. Seveda v političnem smislu. Leto 2000? Liberalna demokracija je s preverjeno Drnovškovo formulo levo-desne koalicije vladala. In zdelo se je, da bo ta obsojenost na oblast kar trajala.

Pa se je hitro obrnilo. Vplivneži iz krščanskodemokratskega ozadja so si vseskozi prizadevali, da združijo, kar je za združiti, namreč Slovenske krščanske demokrate in Slovensko ljudsko stranko. A kako? Oviro za združitev programsko sorodnih, a kadrovsko popolnoma nekompatibilnih strank sta poosebljala dva velika zdraharja. Marjan Podobnik in Lojze Peterle. Združitev pa je imela tudi formalne omejitve. Ljudska stranka je bila v vladi, krščanski demokrati v opoziciji. Zato so bili na desnici načelno za združitev predvsem zato, da bi potegnili ljudsko stranko iz koalicije in končno prekinili vladavino liberalne demokracije. Tudi Janša. A gospodar desnice je imel hkrati velik pomislek. Z združitvijo bi nastala velika, največja stranka (večja od LDS), ki bi njegovo SDS še bolj marginalizirala. Namreč, na volitvah leta 1996 je danes zunajparlamentarna stranka SLS dosegla zgodovinskih 19,38 % glasov, Janševa SDS 16,13 %, SKD 9,62 % in LDS 27,01 %. In tako je nastala velika dilema, kaj je bolj nevarno, ali LDS na oblasti ali primat krščanske ljudske stranke. No, ne glede na vse manipulacije je očitno prevladala ocena večje nevarnosti slednjega. V politično pregretem letu 2000 se je vse podredilo tej oceni. Dolgo napovedovana poroka SLS in SKD se je zgodila 15. aprila 2000 na pompoznem združitvenem kongresu, na katerega sta obe strani prišli s figo v žepu. SLS se iz vlade ni mudilo, a Peterle je to postavil kot pogoj za združitev. In če je SLS uspelo vsaj za čas kongresa umiriti Marjana Podobnika, krščanskim demokratom ni uspelo umiriti Lojzeta Peterleta, ki je, namesto da bi sodeloval pri iskanju tretje močne osebe, ki bi na valu zanosa prevzela vodenje v tistem trenutku najmočnejše stranke, kandidiral za predsednika. In izgubil proti »pomožnemu« kandidatu, naivnemu poštenjaku Francu Zagožnu. Stranka, iz vrha katere se nista umaknila ne Podobnik ne Peterle (postala sta podpredsednika), je bila od vsega začetka obsojena na propad. A preden se je to zgodilo, se je po odhodu SLS iz Drnovškove koalicije z veliko muko v tretjem poskusu izglasovala zaupnica Bajuku kot mandatarju prehodne vlade. Vanjo sta SLS in SKD, Podobnik in Peterle, prinesli toliko strupa, da je velika, zgodovinska združena krščanska ljudska stranka razpadla že poleti. Namreč, 4. avgusta Bajuk in Peterle ustanovita novo krščanskodemokratsko stranko NSi, s katero optimistično odvihrata na volitve v državni zbor. In na volitvah volivci kaznujejo ne le NSi, ampak celotno desnico za dogajanja v zadnjih mesecih. LDS dobi zgodovinski najvišji odstotek glasov (36,26 %), kar je bilo več kot vse tri desne stranke skupaj. Res neverjetno, kaj vse se je zgodilo v pol leta! Torej: 8. aprila 2000 izglasovana nezaupnica Drnovšku, 15. aprila 2000 združitveni kongres SLS in SKD, 7. junija 2000 je potrjena vlada Andreja Bajuka, 4. avgusta 2000 Bajuk in Peterle odideta iz združene SLS + SKD in ustanovita secesijsko NSi. In končno, 15. oktobra 2000 se zgodi naravna nesreča slovenske desnice: volitve v državni zbor.

A kakorkoli. Danes, petnajst let kasneje, je SLS zunajparlamentarna stranka, NSi pa životari s petimi poslanci. Skupaj sta na predčasnih volitvah leta 2014 dosegli borih 9,54 % glasov.

Vedno znova ugotavljam, da je v srednjeevropski, krščanski, konservativni Sloveniji takšen rezultat za krščansko demokracijo, pod katerokoli blagovno znamko že nastopa, čudež. Dosežek za almanahe in knjige rekordov. Se lahko situacija spremeni? Lahko, čeprav težko. Najprej bi se morali krščanski demokrati dokončno emancipirati od SDS, ki instrumentalizira vse, tudi programsko in vrednotno sorodne stranke, zgolj za preživetje svojega večkratno kazensko obremenjenega predsednika. Kot drugo bi morali pritegniti umirajočo ljudsko stranko, a brez njenih grobarjev. Kot tretje bi morali oblikovati program, ki bi ne le nominalno, ampak vsebinsko ustrezal krščanskodemokratski viziji. Zlasti njen ekonomski program, ki je sedaj bolj neoliberalen kot, denimo, program SDS in je daleč od krekovske ideje o pridnih, varčnih, poslušnih ter socialno odgovornih in solidarnih Slovencih, na katero sicer prisegajo in na katero se sklicujejo. In ne nazadnje bi morali poiskati integralno osebnost, ki bi jih bila sposobna popeljati čez Rdeče morje, kot je Mojzes popeljal ljudstvo Izraela. A tu smo spet na začetku problema. Ne le zato, ker je Mojzes štirideset let blodil po puščavi in umrl, preden je prispel v obljubljeno deželo, ki jo je gledal na obzorju. Ampak zato, ker Mojzesa slovenske krščanske demokracije ni na vidiku. Ali pač?