Minotavrov čas

Vlado Miheljak

14. 8. 2015  |  Mladina 33  |  Dva leva

»Hudobni japonski imperialisti so storili neopravičljive zločine, kot je ta, da so Korejo celo prikrajšali za lastni standardni čas.«
— S temi beseda je novico, da bo Severna Koreja vrnila uro za 30 minut naprej, komentirala državna tiskovna agencija KCNA.

»Zakaj se grški upniki nočejo lotiti prestrukturiranja dolgov pred pogajanji o kakršnih koli novih posojilih? In zakaj imajo raje nov posojilni paket, ki je precej višji od tistega, ki bi ga potrebovali? Odgovorov na ta vprašanja ne bomo našli z razpravljanjem o zdravih javnih ali zasebnih financah, saj so trdno povezana s politiko moči. Dolg je upnikova moč. In Grčija se je naučila še ene grenke resnice: nevzdržen dolg spremeni upnika v leviatana. Življenje pod njim postaja nevarno, kruto in za mnoge moje rojake – kratko.«
— Janis Varufakis za Project Syndicate (po Delu 12. 8. 2015)

Ne vem natančno, s čim in kako, če sploh, se dandanes poleti igrajo otroci na dvoriščih. V mojem času so bile priljubljene segregacijske izštevanke kot »rdeče češnje rada jem …« pa imperialne igrice »zemljo krast«, »gnilo jajce« in zlasti igrica o času in uri. Tako nekako je šla slednja: Otroci so stali pred samodržcem in spraševali »gospod kralj, prosim, koliko je ura?«. In kralj je spraševalcu z arbitrarno samovoljo odgovoril, denimo, »tri mišje korake nazaj« ali »en žabji korak naprej« itd. Zmagovalec igrice je bil tisti, ki je prvi s tajkunskimi časovnimi krediti dosegel pozicijo kralja.

Prek te igrice sem kot otrok dojel, kaj je to imperializem, kaj dominacija, kaj krivica in kaj privilegij. Kajti o zmagovalcu in poražencih ni odločala spretnost (kot pri gumitvistu, ristancu, med dvema ognjema), ampak posedovanje moči podeljevanja privilegijev. Čas je sploh problem. Kdaj in kje postaviš uro na nič, je stvar dogovora. Še več, ura je stvar ne le logistične potrebe (npr. zračnega transporta), ampak predvsem političnega interesa. Zato, naj je še tako eksotična in smešna severnokorejska utemeljitev spremembe časa, v temelju drži. Namreč, Severni Korejci so pred dnevi pompozno objavili, da se ne gredo več časa, ki so jim ga definirali okupatorji. Svoje ure bodo 15. avgusta (datum kapitulacije Japonske v drugi svetovni vojni) premaknili za trideset minut proti UTC, kot so ga imeli pred japonsko okupacijo. Res je bila prezentacija »po korejsko« smešna, a po moje nič bolj kot, denimo, nastopi ne le slehernikov, ampak tudi odličnikov iz Odbora 2014 pred sodiščem ali aktivistično nastopanje voditeljice v Odmevih TVS. Sicer pa ideja upora proti vsiljeni uri ni nova. Medvedjev je že leta 2011 napovedal odstop Rusije od časovne koordinacije. In davnega leta 1982, ko je takratna socialistična Jugoslavija pristopala k usklajenemu poletnemu času, so se pojavili glasni posamezniki, ki so predlagali obratno, da se modificira običajni zimski čas, s čimer bi bili tako poleti kot pozimi zunaj standardne urne definicije. Razen nekaj logističnih poenostavitev premikanje časa ni prineslo nič koristnega. Energetski prihranki so zanemarljivi, so pa nastale precejšnje težave v bioritmu ljudi. Pač tistih, ki se v »časovno past« ujamejo. Moj pokojni oče, ki je živel pretežni del prejšnjega stoletja in začetek tega ter bil zaradi visoke starosti praktično pol življenja upokojenec, v svojem življenjskem ritmu ni veliko upošteval ure, ki ti jo dvakrat na leto spremenijo. Ker mu je to povzročalo precej zmede in negotovosti, si je omislil žepno uro, ki mu je »čuvala čas«, torej tisti »pravi čas« izpred obdobja premikov naprej/nazaj, ki so se mu itak zdeli modna muha, na katero se model iz 1904 ne kani ozirati.

Kot nas učijo fiziki, ima dejansko vsak človek svoj čas oziroma vsakemu čas drugače teče, in je zato celo absolutni čas stvar dogovora. Usklajena ura pa je ne le dogovorjena, ampak tako ali drugače vsiljena in od nje nimajo vsi enake koristi. Je podrejanje pravilom, ki jih postavlja drugi. Slovenija bi prav lahko imela denimo čas GMT – 51 min, torej čas sončnega vzhoda v Ljutomeru pred vzhodom nad kraljevim observatorijem v Greenwichu.

Na videz nepomemben ali nesmiselnem upor usklajenemu drsečemu času je del strategije neizogibnega spopada z »globalnim vakuumskim sesalnikom«, ki živi od tega, da golta druge, jim na vseh področjih definira pravila, ki jim niso v prid; jih ugonablja, da bi sam lahko preživel. Varufakis je svojo uspešnico o zadnji in morda poslednji globalni finančni krizi naslovil z zelo poučno metaforo o globalnem Minotavru. Pač, ko si je Minos s Krete podredil Atene, so morali Atenčani plačevati srhljive davke in na Kreto enkrat na leto poslati mladce in mladenke, ki so jih zmetali v blodnjak Knososa, v katerem je bil ujet stvor Minotaver, bastard, spočet v zvezi med Minosovo ženo in bikom. Zadevo je razrešil junak Tezej. Ubil je spečega stvora.

Recept, ki ga sugerira Varufakis, je jasen. Ubiti je treba globalnega Minotavra. Se postaviti po robu uničujočemu globalizmu. Pravzaprav recept, ki ga je desetletja pred Varufakisom za kapitalizem napisal Brecht: »Resnica je ta: ni dovolj vedeti, da je kapitalizem vse manj zmožen urejati svoje lastne zadeve, dokler je še zmožen vzdrževati nered v velikih množicah, prav tako ni dovolj, da to izrečemo, saj mu prav to, da vemo, da odpoveduje, prej prinaša mir kot pa nemir, ker mu moramo v neskončnost dopuščati, da odpoveduje. Kapitalizem ne more umreti, treba ga je ubiti.«