Konec evra

dr. Bogomir Kovač

14. 8. 2015  |  Mladina 33  |  Ekonomija

Evropska monetarna unija ni bila nikoli prava rešitev za želeno evropsko integracijo. Grška kriza, ne glede na porazdelitev politično-ekonomske odgovornosti, to najbolje dokazuje. EU in Grčija sta si za visoko ceno kupili čas, da bi rešili nerešljivo. EU rešuje evrski projekt, Grčija svojo razvojno in dolžniško krizo. Politični projekt uvedbe evra je najprej razbil EU na dva dela, danes se cepi celo evroobmočje. Pretresajo ga tri medsebojno povezane krize, bančna, dolžniška in ekonomska. Ali so te krize rešljive pri sedanji politični ureditvi, lahko evro ekonomsko preživi, ali brez njega EU lahko obstaja?

Na prelomu stoletja smo lahko prebirali knjige, kot so Rifkinove »Evropske sanje«, pa Reidovo »Združene države Evrope, nova velesila in zaton ameriške prevlade«, Leonardovo »Zakaj bo Evropa vodila XXI. stoletje« … Obdobje optimizma je z nenavadno močjo poganjal prav projekt evra kot čudežno lepilo EU. Danes se nihče več ne more slepiti. Evro ni niti pognal niti stabiliziral EU, še manj jo je povezal. Moč Evrope dejansko usiha. Pred desetletji je imela polovico svetovnega BDP-ja, danes le še petino, leta 2050 bo primerljiva z Afriko. Vodilna bitka poteka med ZDA in Kitajsko, EU geostrateško tekmuje kvečjemu z Rusijo. EU je kot Titanik. Postaja politično in ekonomsko impotentna, finančno in socialno nestabilna. Evro ni edini vzrok teh težav, zagotovo pa jih najbolje pooseblja.

Grška dolžniška kriza je v dramatični julijski končnici pogajanj začasno umaknjena, kriza evroobmočja pa ostaja. Pri tem so pomembna tri spoznanja. Argumenti proti uvajanju skupne valute iz devetdesetih let obstajajo (EU ni optimalno valutno območje), prevzem evra je za nekatere države škodljiv (Grčija), v krizi je evroobmočje najslabše reagiralo. Legitimnost evra je med ljudmi sicer velika, lažje potujejo in kupujejo, predvsem pa je njegova opustitev negotova in tvegana. Če povežemo vse troje, postaja osrednje vprašanje, kako politično obdržati evro in preprečiti njegov ekonomski zlom. Toda ali je to sploh mogoče?

Kapitalizem je trdoživ družbeni sistem ravno zaradi svoje tržne prilagodljivosti. Pri evru smo doživeli tri. Maastrichtska pogodba je najprej prepovedovala finančne pomoči med članicami, toda EU je po letu 2010 dovolila in organizirala meddržavno pomoč Grčiji in drugim. Drugič, ECB naj bi skrbela zgolj za likvidnost in inflacijske cilje. Danes deluje kot zadnji posojilodajalec, ko prek široke monetizacije (QE) posredno financira državne obveznice in sodeluje v »trojki«. In tretjič, evro EU ni združil, temveč jo je razcepil, imamo države s skupno in lastno valuto, prve imajo stroga fiskalna pravila, druge ne, prve gredo v bančno unijo, druge ne. Evroobmočje vse bolj postaja otok posebne vladavine (Ecofin).

Evro danes ni več želena rešitev, ker povezuje med seboj tri krize in ne omogoča učinkovite proticiklične politike. Banke so podkapitalizirane, države prezadolžene, gospodarstva evroskupine v globoki deflacijski recesiji. Vse je povezano. Države so reševale bančno krizo, zato so prezadolžene, oboje je problem zaradi podpovprečne rasti, oživljanja pa ni zaradi bančne in dolžniške krize. Ključna napaka je bila simetrična fiskalna konsolidacija evroobmočja po letu 2010. »Trojka« uglednih institucij (EK, ECB, MDS) je sistematično podcenila moč recesije (multiplikatorje) in pomembnost plačilnobilančnih izravnav (tečajna politika). Precenila pa je sposobnost in moč »finančnih trgov«, ki so povzročili krizo in jo pozneje s panično reakcijo poglobili. Trgi ne morejo rešiti kriz, lahko pa jih povzročijo.

Konstruktivna razgradnja Evropske monetarne unije je edina prava rešitev. Dokler je še čas in kanček upanja.

Vprašanje plačilnih bilanc je ključno vprašanje evra in to je vse do danes sistematično spregledana postavka EMU. Logika je preprosta. Širitev EU vključuje različno razvite članice, tako glede produktivnosti, konkurenčnosti, cikličnosti, institucij in sposobnosti vladanja. Teh razlik skupna valuta ne more izbrisati, lahko pa oteži njihovo reševanje. Evroobmočje z enotnim tečajem in obrestno politiko izgublja dva osrednja transmisijska mehanizma meddržavnega skupnega trga. Obstajata dve možni prilagoditvi, cene (inflacija) ali stroški (plače). Če prva odpade, ostajajo zgolj »strukturne reforme«, ki dejansko pomenijo nižje plače, pokojnine, javne izdatke za manj konkurenčne države (»notranja devalvacija«). Toda to v kriznih obdobjih zmanjšuje notranje povpraševanje. Šibke države zaradi tega poglabljajo recesijo. Evro je njihov grobar, ne rešitelj.

Problem evra tiči v plačilnobilančnih (ne)ravnotežjih. Tu obstaja t. i. transferni problem, na katerega je opozoril Keynes v znameniti kritiki mirovnega sporazuma iz Versaillesa (1919). Nemčija ne more odplačevati reparacij, če nima pozitivne plačilne bilance, te ne more imeti, če na drugi strani ni povpraševanja. Države s presežkom predpostavljajo druge s primanjkljajem. Če država primanjkljaje krije z javnim dolgom, mora hkrati drugje obstajati neto varčevanje za nakup obveznic. Težava je v tem, da je danes financiranje javnega dolga zasebna zadeva finančnih trgov. Inherentno nestabilni trgi pa ne morejo prevzeti naloge stabilizacije skupne valute in nevtralnega financiranja držav.

Ni konca dokazovanja, zakaj evro v teh institucionalnih okvirih ne more dobro delovati. EMU ekonomsko ne more uspeti brez ustreznih transmisij in transferjev, zlasti fiskalnih, teh pa ni brez politične centralizacije EU. Evro ne more biti ekonomski proces politične integracije, temveč je politično integrirana EU pogoj za delovanje evra. Evra ne more rešiti niti transferna niti politična unija. Prva pade zaradi ekonomskih omejitev skupne valute, druga, ker je EU politično vse bolj razcepljena in razbita. Tudi zaradi evra kot skupnega lepila.

Če parafraziramo ameriškega ekonomista Kaleskyja, evro pomeni »konstruktivno hipokrizijo«. Možnosti pretvarjanja ni več, konstruktivna razgradnja EMU je edina prava rešitev. Dokler je še čas in kanček upanja.