Narejeno z ljubeznijo

N'toko

14. 8. 2015  |  Mladina 33  |  Žive meje

Pisalo se je leto 1986 in na nacionalni televiziji se je prvič zavrtela turistična reklama »Slovenija, moja dežela«, ki je sprožila nepričakovan val domoljubja. Ob pogledu na vse tiste male ljudi, ki obdani s slikovito naravo ponosno opravljajo svoje delo, so si Slovenci iz 80. rekli: »Kako čudovita dežela! Kakšni krasni ljudje!« Verjetno še danes ni odraslega človeka v državi, ki se ne bi vsaj malo nostalgično raznežil ob spominu na tistega simpatičnega strička, ki prisloni lojtro na obcestno tablo in s pozornostjo kitajskega mojstra kaligrafije napiše »Slovenija« z malim lipovim listom med o-jem in v-jem. Nikakor ne preseneča, da reklama velja za eno izmed iskric, ki naj bi pomagale prebuditi nacionalno zavest in motivirati Slovence, da so nekaj let kasneje na plebiscitu obkrožili »DA«. V današnjem ciničnem vzdušju si je kar težko zamisliti čas, ko smo dejansko verjeli v idejo Slovenije. Še več, da smo jo imeli celo radi.

Kaj je bilo tako privlačnega na takratnih upodobitvah domače grude, da se nas je kar 88 %, levih in desnih, belih in rdečih, zaželelo poskusiti srečo z novo nacionalno državo? Če pozorno opazujemo propagandni material iz tistega časa, lahko v glavni vlogi vedno prepoznamo isti lik malega človeka: lokalnega obrtnika, kmeta, rokodelca, čebelarja, gostilničarja, športnika, umetnika – ljudi, katerih poklici niso le službe za denar, ampak pomemben prispevek k identiteti lokalne skupnosti. Njihovo specializirano znanje ima dolgo tradicijo, s predanostjo svojemu delu pa ustvarjajo prijazno okolje, kakršnega nimajo nikjer drugje. Podobne ideale si po svetu delijo ljudje vseh narodnosti, slojev in političnih prepričanj – življenje majhnih samooskrbnih skupnosti vsem pomeni sinonim za pristne medčloveške odnose.

Problem naše idealne družbe je seveda v tem, da nima dosti zveze z realnim svetom. Nobenega vaškega čičota ni, ki bi nas vključil v globalno komunikacijsko mrežo, nam rafiniral nafto, nam odkril tumor, sestavil pametni telefon ali uprizoril holivudski blockbuster. Naj smo še tako ponosni na lokalne izdelke malih ljudi, so naša vsakdanja življenja usodno zaznamovana z globalizirano masovno produkcijo. Sodobni svet poganjajo brezosebni koncerni, za katerimi stoji armada kravatarjev – pravnikov, birokratov, bankirjev, analitikov in ekonomistov. Sive korporacije v svojem neusmiljenem boju za monopole na trgu pometajo z lokalnimi gospodarstvi, potrošnike pa selijo v vse bolj umeten in vse manj človeški svet. Cena bliskovitega ekonomskega razvoja je žal tudi to, da danes večina prebivalcev razvitih držav uživa kemični približek hrane, pridelane na eni strani sveta, zapakirane na drugi in dostavljene v supermarkete na tretji.

Medtem ko produkcijski procesi postajajo vse manj osebni, pa oglaševalci v službi velikih podjetij niso pozabili na našo željo po pristnosti lokalnih ekonomij. Ustvarili so paralelni svet, kjer peki ljubeče pestujejo hlebce kruha, kjer so supermarketi naši najboljši sosedje in kjer celo perutninarji razumejo svoje piščance. Bolj ko postajamo hiperpotrošniška družba, bolj so naši izdelki predstavljeni kot »domači« in »narejeni z ljubeznijo«. Marketinška obsesija s pristnostjo seveda ne nakazuje vračanja starih vrednot, ampak njihovo popolno odsotnost v resnični ekonomiji. Pretvarjanje, da še vedno živimo v pravljični deželi ljubečih obrtnikov in kmetov, je doseglo vrhunec, ko je multinacionalka Spar kupila pravice do izvirne reklame »Slovenija, moja dežela«, da bi se z njo približala slovenskim potrošnikom. Če je delovalo leta 1986, bo tudi danes.

Očitno politiki verjamejo, da nas bodo multinacionalke nekako vrnile v zlato dobo poštenega malega kmeta.

Ko so podjetja ugotovila, da je smiselno odvreči kravate in se za potrebe trga preobleči v malega človeka, so jim kmalu sledili tudi politiki. Ob nesposobnosti, da bi na sistemski ravni karkoli naredil za zaščito domače proizvodnje, predsednik Pahor ne zamudi nobene priložnosti, da se našemi v karikaturo lokalnega obrtnika. Evroposlanec Franc Bogovič, ki je pred volitvami parodiral naokoli z gajbico domače zelenjave, je odkriti podpornik trgovskih sporazumov, ki v EU prinašajo ameriško industrijsko kmetijstvo. Podobno razmišljata tudi čebelar Lojze Peterle in stranka NSi, ki bi nas rada z jezikom tradicionalnih vrednot prepričala o dobrohotnosti skladov tveganega kapitala. Prišli smo do bizarne situacije, ko se najbolj vneti zagovorniki domače proizvodnje tudi najbolj vneto zavzemajo za razprodajo vsega domačega. Očitno politiki verjamejo, da nas bodo multinacionalke nekako vrnile v zlato dobo poštenega malega kmeta.

Medtem si potrošniki tako zelo želimo verjeti v pravično lokalno ekonomijo, da vsak leseni dildo, zen jajček ali geometrično nefunkcionalna skodelica za kavo, ki se pojavi na Kickstarterju, postane nov dokaz, da naši mali obrtniki še vedno ljubeče rezbarijo in nas predstavljajo v svetu, tudi če vsa relevantna domača industrija medtem propada. Idealizirani svet male samooskrbne skupnosti smo začeli projicirati na mala internetna podjetja, ki naj bi nekako rešila svet. Saj je vseeno, če zares preživi le eden od tisočih, pomembno je, da nam podajajo romantično zgodbo.

Ne, kickstarter akcije, mikropodjetništvo in etično nakupovanje ne bodo rešili malega človeka pred pohodom megakorporacij – so kvečjemu kozmetični popravek, ki dela izkoriščanje manj vidno. Dejstvo, da mladi delavci namesto okupiranja tovarn in prilaščanja proizvodnih sredstev raje na Youtubu objavljajo promocijske videe za svoj ročno izdelani nakit, je seveda vir neskončnih frustracij za levico. A preden male obrtnike, ki poskušajo preživeti na izkoriščevalskem trgu, razglasimo za razredne sovražnike, lahko iz vsesplošnega navdušenja nad lokalnim mikropodjetništvom vendarle nekaj ugotovimo: ljudje si še vedno želimo s svojim delom pozitivno prispevati k prijetnemu domačemu okolju. Ves potencial, da si naredimo človeško državo, je torej še vedno tu. Vprašanje je le, ali ga lahko uporabimo za kaj več kot vzdrževanje oglaševalskih mitov.