21. 8. 2015 | Mladina 34 | Uvodnik
Dajanje v nič
Vedno znova, ko vzniknejo neizmerne kritike, tiste počez, ki letijo tako na državo kot družbo, še posebej pa politiko, si je treba postaviti temeljno vprašanje: Mar ni ta vsesplošna kritika, to dajanje v nič, kjer ni dobrega, kjer so vsi butlji in primerki nesposobnosti, odraz površnosti kritika oziroma kritikov? Že večkrat je bilo slišati opozorila, da je uspelo družbi zaiti v neverjetne poenostavitve, v samogenerirajoči avtorasizem, ki tako kot instantne psihoterapije ponuja odgovor zunaj posameznika, zunaj njegove lastne odgovornosti – za njegov danes so krivi predvsem neki dogodki iz rane mladosti, a ustavimo se, da ne zaidemo tudi zdaj. Vendar pa se nam tudi kot družbi ne uspe izviti iz iskanja odgovorov v nekih domnevnih skupnih značilnostih, češ, taki smo, ker je to značilno za Slovence, itd. Pa čeprav za to ni nobenih resnih podatkov, vsi kažejo nasprotno. Kot na primer velja prepričanje, da je danes življenje neprimerno nevarnejše, čeprav še nikoli nismo bili tako varni, začenši pri osnovah, na primer pri prometni varnosti ali pa zdravniški oskrbi, ki nam jo ponuja današnje zdravstvo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
21. 8. 2015 | Mladina 34 | Uvodnik
Vedno znova, ko vzniknejo neizmerne kritike, tiste počez, ki letijo tako na državo kot družbo, še posebej pa politiko, si je treba postaviti temeljno vprašanje: Mar ni ta vsesplošna kritika, to dajanje v nič, kjer ni dobrega, kjer so vsi butlji in primerki nesposobnosti, odraz površnosti kritika oziroma kritikov? Že večkrat je bilo slišati opozorila, da je uspelo družbi zaiti v neverjetne poenostavitve, v samogenerirajoči avtorasizem, ki tako kot instantne psihoterapije ponuja odgovor zunaj posameznika, zunaj njegove lastne odgovornosti – za njegov danes so krivi predvsem neki dogodki iz rane mladosti, a ustavimo se, da ne zaidemo tudi zdaj. Vendar pa se nam tudi kot družbi ne uspe izviti iz iskanja odgovorov v nekih domnevnih skupnih značilnostih, češ, taki smo, ker je to značilno za Slovence, itd. Pa čeprav za to ni nobenih resnih podatkov, vsi kažejo nasprotno. Kot na primer velja prepričanje, da je danes življenje neprimerno nevarnejše, čeprav še nikoli nismo bili tako varni, začenši pri osnovah, na primer pri prometni varnosti ali pa zdravniški oskrbi, ki nam jo ponuja današnje zdravstvo.
Seveda pa je že zgornji odstavek del tega istega – tako privlačne in preproste so namreč poenostavitve. In morda so stvari torej še hujše: da je tisto, kar se je dejansko zgodilo, preprosto dejstvo, da se problemom nismo pripravljeni res temeljito posvetiti. Današnje upadanje socialnih in delavskih pravic je posledica zmanjšane moči delavskega in socialnega zastopništva, preprosteje rečeno vključenosti prebivalstva v sindikalne in druge družbene organizacije. Seveda, nevključenost mnogi utemeljujejo v dejstvu, da sindikati niso tisto, kar od njih pričakujejo, da niso dovolj močni, da ne dosegajo ciljev, ki jih od njih pričakujejo – kar je v veliki meri tudi res. A kot da to ni povezano s posameznikovo aktivnostjo, angažiranostjo, pripravljenostjo plačevati članarino? Mar ne bi bilo prav vključiti se, postati aktiven, hoditi na skupščine sindikata, kar bi sindikate okrepilo, pripeljalo dodatna sredstva in predvsem nove ljudi? Kot da bi bila sindikalna moč neki produkt, pri katerem vnaprej dobiš jamstvo, da deluje in da bo deloval vsaj 24 mesecev, sicer pa vam ga bodo v najbližji prodajalni zamenjali? Je kriv ta vseprisotni potrošniški pogled na svet, katerega žrtev sta postala še ljubezen in seks? Morda pa je res kriv kapitalizem. Filozof Samo Tomšič pravi, da so sindikati izgubili moč v trenutku, ko so dovolili, da so postali del sistema. Takrat je sindikalni boj postal uzakonjeno domnevno nekonfliktno socialno sporazumevanje, ki je vzelo sindikatom temeljno moč, moč članstva, saj se zdaj ne pogajajo več s to tiho vednostjo nasprotne strani, da obstaja tudi aktivno članstvo, ki stoji za sindikalnimi pogajalci. Kot bi članstvo (in seveda tisti, ki od zunaj kritizirajo sindikate) svojo odgovornost odložilo, kot odložiš aktivno državljanstvo, ko na Facebooku izraziš strinjanje z nekim protestom, ki se ga sicer ne udeležiš.
Morda gre podobnosti iskati z nečim sicer na prvi pogled neprimerljivim. V devetdesetih se je po vsem svetu začelo zakonsko urejati lobiranje – seveda na željo in pod vplivom lobistov samih. Argument je bil prepričljiv: če je namreč lobiranje problem, če je sumljivo, če je vprašljivo, na meji s korupcijo, napišimo torej zakon in določimo pravila. A s tem smo v resnici sumljivo in v resnici mejno dejavnost, ki ima vse elemente korupcije, žal, legalizirali. Je bilo to res dobro? Seveda ne. Danes sicer dobimo v pretežni meri prirejena poročila o lobističnih stikih, a iz njih v resnici ne izvemo ničesar. Če bi lobiranje ostalo tisto, kar v resnici je – pač skrajno problematična dejavnost, se tudi današnja sproščenost ne bi zgodila. A to se vidi danes.
Koliko dogodkov bi potekalo povsem drugače, če bi se jim v času iskanja rešitev res posvetili in ne bi posegali po instantnih vizijah in rešitvah? Ali pa je mogoče res kriv kapitalizem – a ne kapitalizem kot neki neoprijemljivi finančni trgi, ampak ta kapitalizem, ki se mu sami v sebi nismo pripravljeni odreči, ker nam seveda tudi ustreza, predvsem tisti del, ki naj bi lažno obetal, da lahko postanemo tudi mi tisti en odstotek, nekoč, morda?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.