Mamma mia!

Vlado Miheljak

21. 8. 2015  |  Mladina 34  |  Dva leva

»Zame je največje zadoščenje, da se je v mesto, iz katerega so ljudje konec tedna bežali, vrnilo javno življenje … Tudi ljudje so se začeli drugače obnašati: postali so bolj sproščeni, začeli so se zavedati, da so to prostori, ki so odprti za vsakogar in za vse dejavnosti. In to je bistvo mesta: javni prostor, ki je razpoložljiv za vse in vsakogar.«
— Mestni urbanist prof. Janez Koželj (MMC TVS, 19. 8. 2015)

Voditeljica Odmevov: … lahko bi dali neko platno, lahko bi ob zadnji prireditvi, ko se nekaj izteka ..
Brlek: Oprostite, vi verjetno niste odgovorni za finančno poslovanje RTV-ja. Jaz pa sem odgovoren tudi za finančno poslovanje Zavoda Festivala Ljubljana. Torej, če mi lahko prodamo 20 predstav, oprostite, mene bo nadzorni svet vprašal po zdravju.
— Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek o tem, zakaj ljudje za ograjo Križank ne smejo zastonj poslušati glasbenih prireditev (TVS, 18. 8. 2015)

Ljubljana je lepa. O tem vlada širok konsenz meščanov in obiskovalcev. In Ljubljana je lepša. Lepša, kot je bila v sedemdesetih, osemdesetih letih ali prej, ko ni ponujala pravih možnosti za socialno življenje, druženje. Druženje kar tako, brez cilja glede na dogajanje, glede na prostor. Ko sem se sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja kot mlad študent priselil v Ljubljano, praktično nisi imel možnosti preprosto iti ven, ne da bi točno vedel, kaj boš počel, kje boš počel in s kom. Sedaj je drugače. Iz zaspanega srednjeevropskega se spreminja v mesto mediteranskega utripa. Če ste pozorni, je med stotinami in (v teh dneh kar) tisoči na ulicah, trgih, kavarnicah, na sprehajališčih in nabrežjih Ljubljanice ob mnogih turistih še vedno daleč največ domačinov. Od kod so se vzeli? Bili so tu. Le mesto jih ni imelo kam dati, ker ni imelo ne sprejemnice ne dnevne sobe. Sedaj je drugače. Veliko, največjo zaslugo za to ima gotovo prvi urbanist Ljubljane, profesor Koželj, ki je dal prenovi v času mandata sedanjega župana vizijo in vsebino. Kar naenkrat je samoumevno, da se je avtomobilska pločevina umaknila s trgov, ulic, mostov najlepših delov mesta, da so nabrežja dostopna ljudem, da imajo pešci in kolesarji prednost pred avtomobili …

Zoran Janković vselej ponosno reče, da je župan najlepšega mesta na svetu. No, nesporno je lepo, a nisem čisto prepričan, da je res najlepše na svetu. Konkurenca je že samo v srednji in mediteranski Evropi izjemno velika in huda. Gotovo pa je, da je Janković župan najlepše Ljubljane na svetu. A kaj je najlepše, je itak relativno. Oseba, ki jo ljubiš, je gotovo najlepša. Zate. Ne nujno za druge. A kakorkoli. Modri urbanizem mesto približa ljudem, ne more pa v celoti definirati prijaznosti. In mesto, ki ni prijazno do ljudi, ne more biti najlepše. Noben tlak, nobena športna infrastruktura, nobeno sprehajališče … ne more nadomestiti manjkajoče prijaznosti. To se je v Ljubljani že nekajkrat pokazalo. Denimo takrat, ko so se na plečih dijakov in študentov Neljubljančanov lomila kopja bitke med državo in mestom o regresiranju javnega prevoza.

Ljubljana doživlja vse večjo segregacijo med tistimi, ki so bogati, zmožni visoke kakovosti življenja, in tistimi, ki si kulturne in športne potrošnje ne morejo več privoščiti. To ni specifičnost mesta. Je značilnost in perspektiva časa. Prijazno mesto razlik ne more odpraviti, lahko pa jih blaži. Eden prelomnih trenutkov je bil, ko je jara gospoda, ki je sicer ne srečujemo na kulturnih prireditvah, drla dremat na hiper dragi koncert Luciana Pavarottija v Cankarjev dom. A takrat so (se mi zdi, da po zaslugi CD) naredili veliki zaslon na Prešernovem trgu, kjer so tisti, ki imajo resnično radi arije in umetnika, nimajo pa denarja, spremljali koncert na prostem. A to je bila bolj izjema kot pravilo. Zdaj so začeli celo onemogočati poslušanje glasbe, ki se izvaja v Križankah. In ravno Križanke! Če sta v sedemdesetih in osemdesetih letih vladala velika sivina in manko javnih prostorov druženja, so bile Križanke izjema. Vsakoletni džezovski festival, številni koncerti vrhunske rock glasbe so omogočali simbiozo tistih, ki so se nagnetli na prizorišču takrat cenovno bolj dosegljivih koncertov, tistih, ki so (neredko precej glasni) ostali s plastično čašo ves čas festivala ali koncerta kar v preddverju, in tistih, ki si celo v tistih bolj prijaznih časih niso mogli privoščiti vstopa. Ti so sedeli v parku ob Emonski in Zoisovi ulici. Nihče jih ni podil. So pa varnostniki skrbeli, da niso plezali na ograjo ali preveč razgrajali. In praviloma so proti koncu koncerta vrata odprli za vse, ki so čakali, da si zastonj ogledajo zadnje minute.

Festival Ljubljana je to prakso ukinil. Še več, naredili so pravi sanitarni koridor med obiskovalci in zunanjimi poslušalci. To sem prvič opazil pred leti (2010), ko je imel zaključni koncert festivala pokojni mojster flamenca Paco de Lucia. Takrat ne samo, da manj petični poslušalci niso smeli do parka. Še Trg francoske revolucije od Napoleonovega spomenika do vhoda v Križanke so ogradili, da ne bi sprehajalci motili gostov v VIP-šotoru. Praksa, ki jo uvaja Festival Ljubljana, je elitistična, segregacijska in sramoti celotno mesto. Argumenti, s katerimi to prakso pojasnjuje direktor Brlek, so invalidni. Enkrat pravi, da so razlogi organizacijsko-tehnični. Pač, poslušalci naj bi delali hrup. Pred kratkim je imela v Križankah koncert Josipa Lisac (organizator ni bil FL), pa so ljudje mirno posedali v parku pod obzidjem. Nobenega kričanja, nobenega pitja. Morda kakšna trava, a to sedaj, ko že zakajeni kmetje plezajo po kozolcih, ni kakšen problem. Drugič Brlek prostodušno pove, da skuša prodati čim več kart. In protestnike vabi, naj si v njegovem aranžmaju zastonj ogledajo muzikal Mamma Mia. Kakšna Mamma mia neki! Ne gre za dostop do cenenega mjuzikla, ampak za vprašanje odprtega mesta in javnih prostorov. Obnašanje Festivala Ljubljana je pljunek na koncept odprtega, do meščanov in obiskovalcev prijaznega mesta, za kakršno si prizadeva profesor Koželj, ki ravno v teh dneh praznuje svojo sedemdesetletnico. (Čestitamo!)

Ampak pazite, ustanovitelj Festivala Ljubljana je mestna občina, ki za tako sramotno obnašanje njene kulturne institucije prevzema vso odgovornost.