Grexit in Brexit

dr. Bogomir Kovač

21. 8. 2015  |  Mladina 34  |  Ekonomija

Evropska dilema se je zadnje mesece skoncentrirala na dva možna izstopa iz EU, Grčije in Velike Britanije. Ali je nevarnejši prvi ali drugi, lahko EU preživi enega od njih ali celo oba? Grčija in Velika Britanija (VB) sta geografsko obrobje EU, toda pomembni simbolni nosilki dveh temeljnih evropskih političnih opredelitev. Grki simbolizirajo nastanek in demokratični civilizacijski naboj Evrope, Britanci njen institucionalni ustroj tržne družbe. Grexit in Brexit pomenita širitev ekonomskega evroskepticizma in krize legitimnosti. Toda Brexit je za EU nevarnejši kot Grexit. Zakaj?

Povrnimo se domala petnajst let v preteklost. Leta 2001 je Evropski svet v Laeknu odločil, da EU ne more širiti in poglabljati evropskih integracij brez ustavne konvencije. Širitev z novimi članicami je v EU vnašala nove asimetrije, poglobitev z evrom je dvigovala glas evroskeptikov. Temeljno vprašanje je bilo, ali EU dejansko potrebuje svojo vlado. Za njo se skriva dilema, ali evropske integracije vodijo do politične unije, nastanka ZDE, »Združenih države Evrope«, ali pa ohranja status quo posebne meddržavne institucije. Evroskeptiki z Veliko Britanijo na čelu so prvo alternativo zavrnili. ZDE naj bi bile nedemokratične, birokratske in destruktivne z vidika nacionalnih različnosti. Francoska ideja unitarne EU je tako ostala znotraj projekta Pogodbe o Ustavi Evrope (2004). Toda leta 2005 so na referendumu evropsko ustavo najprej zavrnili v Franciji, leto kasneje na Nizozemskem. Francozi so v njej videli neoliberalno grožnjo socialni državi, Nizozemci so jo nasprotno zavrnili zaradi njene politične centralizacije. Projekt pod vodstvom Giscarda d’Estagna je propadel. Od tod dalje EU improvizira, od problema do problema, iz ene krize v drugo.

Nizozemska zavrnitev je še najbližja britanskim stališčem. V ozadju je Hayekova teoretska dediščina (Ekonomski pogoji meddržavnega federalizma, 1939), ki velja za temelj britanskih argumentov. Evropska federacija zanj temelji na premisah klasičnega liberalizma. Temelj integracij je skupni trg, prost pretok dejavnikov in blaga, deregulacija vlada povsod. Ekonomska suverenost ostaja predvsem spodaj, socialna redistribucija tudi, federalna raven ščiti konkurenco, preganja protekcionizem, zagotavlja mednarodni pravni okvir. Britanska vizija EU je vedno ostala v teh okvirih. Države ohranjajo maksimalno možno politično ekonomsko suverenost, meddržavni federalizem je zgolj njihova boljša zaščita. Obstaja tudi bolj pritlehen domači politični argument. Thatcherjeva je nasprotovala projektu EU, ker je v njem videla restavracijo evropskega socialnega modela, s tem pa možnost vzpona domačih laburistov. Oboje je del Cameronove strategije britanskega izstopa iz EU tudi danes.

Britanska strategija je politično jasna, tudi ekonomsko zrela. Referendum želijo izpeljati septembra 2016, pred francoskimi in nemškimi volitvami 2017. Med letoma 2015 in 2016 pričakujejo pogajanja z EU. Zahtevajo pet reči. Večjo decentralizacijo in legitimnost evropskih institucij (vpliv ljudi), zamejitev evra in evropskih ekonomskih politik, poseben status Londona kot finančnega centra, večjo vlogo nacionalnih parlamentov in omejitve migracijske politike. EU bo verjetno delovala po starem, čaka in ničesar ne ponuja vnaprej.

Toda Cameron igra nevarno igro. Tri čeri so najočitnejše. Javno mnenje je na strani EU, od 20 zadnjih merjenj jih je 18 proti izstopu, zlasti mlajši volivci. Druga zadeva pogajanja, ki so del volilne zgodbe. Če mu pogajanja uspejo, kot Wilsonu leta 1975, bodo omahljivci glasovali za EU, uspeh pogajanj bo torej neuspeh torijcev. Tretji moment velja za skrajno desni nacionalizem. Če bo referendum proti EU politično okviril Nigel Farage, bodo torijci na slabšem, ker Ukip ni močna niti v Londonu niti na Škotskem, kjer imajo leta 2016 lokalne volitve. Cameronove ambicije, da bi dosegel »New Deal« za EU, ali vsaj bistvene spremembe EU, za zdaj niso realne. Spremembi Lizbonske pogodbe nasprotujeta Francija in Nemčija, omejitvam migracij in zaposlovanja nove članice … Toda britanska razprava bo sistematična, tudi demokratična, prihaja v času največje politično-ekonomske krize EU in prav zato je za bruseljske birokrate tako nevarna.

Reformiranje EU mora postati skupen izziv, Britanci potrebujejo EU po ekonomski plati, EU pa VB po politični.

Trije scenariji Brexita določajo okvire stroškov in koristi. Scenarij mehkega odhoda ohranja poseben ekonomski položaj VB, podobno kot Norveška in Švica. Drugi ostaja brez posebnega trgovinskega sporazuma, VB dobiva za EU podoben položaj kot ZDA. Tretji, najmanj možen, predpostavlja izgubo vseh preferenčnih položajev. VB od leta 2008 polovico izvoza (15 odstotkov BDP) nameni znotraj EU, zato je zunanjetrgovinski režim ključen. Prvi scenarij pomeni izgubo 1 odstotka BDP-ja, drugi z delnimi carinskimi omejitvami 1,5–2,8 odstotka, tretji prek 3,1 (50 milijard funtov). Različne ocene govore različne reči. Zagovorniki govorijo, da ima VB okoli 4–5 odstotkov BDP-ja neto letnih koristi (78 milijard funtov), drugi dokazujejo, da je velik neto plačnik (10 milijard), za tretje šok Brexita znaša desetino BDP-ja … Brexit ne destabilizira EU kot Grexit, ker VB pač nima evra. EU v očeh VB ohranja predvsem skupen trg in ne evro, politično postaja vedno bolj skupnost držav z različnimi medsebojnimi preferenčnimi sporazumi in ne Bruselj. Brexit je torej začetek reforme EU. Namesto nemškega unitarizma in francoskega dirigizma imamo sedaj britanski liberalizem.

EU bi bila brez VB enotnejša, toda šibkejša. V primerjavi z Grki bi Britanci brez evra lažje zapustili EU, toda ljudje za zdaj v obeh državah zaradi negotovosti ne podpirajo izstopa. Reformiranje EU mora postati skupen izziv, Britanci potrebujejo EU po ekonomski plati, EU pa VB po politični. Brexit je lahko »konstruktivna destrukcija« EU. Schumpeter je na ta vidik evropskega kapitalizma opozoril že leta 1942, Britanci slabih 75 let pozneje.