Grega Repovž

28. 8. 2015  |  Mladina 35  |  Uvodnik

TV Slovenija

TV Slovenija je v dolgoletnem nazadovanju. Ni se začelo šele leta 2005 z Janša-Grimsovim zakonom, s katerim so uzakonili politični vpliv naveze SDS in cerkve, ki ves čas obvladuje odločujoči organ zavoda, torej programski svet, ne glede na politično barvo koalicije, ki vlada. Desnica kadruje svoje ljudi politično, normalni del politike pa noče prestopiti tega praga spodobnosti – in tako samodejno prepušča svet SDS, NSi in cerkvi. V resnici je tem drugim to treba šteti v dobro, čeprav zaradi tega izgubljamo vsi, RTV Slovenija kot celota pa sploh.

Malo je bilo torej od leta 2005 razumnih ljudi v tem programskem svetu, tisti, ki so ali so bili, pa hudo trpijo ali pa v obupu kar odstopajo. Raven razprave je izrazito nizka, v resnici vredna tudi kakšne kazenske ovadbe. Zgodilo se je že, da so popolnoma resno razpravljali o tem, da Jelena Aščić zaradi bosanskih korenin ne sme voditi TV Dnevnika ob nacionalnih praznikih. Gre za organ enega največjih zavodov v državi. Ta organ jasno pokaže, da se raven razumevanja politike v Ljubljani prav nič ne razlikuje od ravni v Zagrebu, Beogradu, Sarajevu in Bukarešti – to je pač ta bazen, katerega del je Slovenija. A saj tudi med HDZ in SDS ni razlike, na primer, zakaj bi bila torej tu?

TV Slovenija vodi generalni direktor, ki se v imenu funkcije dela, da ne vidi in ne sliši. Prijazen, dobrodušen človek, z njim je prijetno kramljati, za zavod in državo pa izrazito škodljiv. Desnica ga uporablja za paravan.

A vrnimo se k začetni oceni. TV Slovenija je namreč nazadovala že prej. Krivi so predvsem novinarji. Revolucionarni v svojih sobah, kalkulantski v javnem prostoru. Že omenjeni Janša-Grimsov zakon bi na referendumu padel, če bi pravi čas zbrali pogum in se javno oglašali, izpostavljali. Tudi takrat so zamudili kot že velikokrat prej. Vedno so bili tudi tam izjemni posamezniki, vedno znova sami in od kolegov prepuščeni političnemu linču. Še danes je na TV Slovenija nekaj razumnih in pogumnih ljudi, a zdaj res le še peščica. Razum je večinoma že odšel po drugih službah. Navedeno ni očitek, tako je stanje.

Nazadovanje se je začelo sredi devetdesetih let, ko se je pojavil Pop TV. Ne, ni kriv Pop TV, ampak neumno prepričanje na TV Slovenija, da mora v komercialnem nagovoru tekmovati s Pop TV. To je bilo že velikokrat napisano. A ni nikoli zaleglo. Logika je zmagala, danes TV Slovenija popolnoma obvladujejo preproste duše neumnih puhlic, ki pa govorijo isti jezik kot populistična desnica, jezik histeriziranja javnosti, jezik šovinizma, jezik ksenofobije, neoliberalnih floskul, pri čemer voditelji in uredniki pretežno ne razumejo niti tega, da je neoliberalizem ideologija, vse skupaj pa je zapakirano v domnevno politično uravnoteženost, del katere je tudi to, da na nacionalni televiziji poslušamo nacionalistične izjave, ki jih nihče ne ustavi, rasistične razprave, ki so predstavljene kot del legitimnega političnega govora, ker v njih pač sodelujejo voljeni predstavniki ljudstva. Poglejte samo, kaj vse na nacionalni televiziji poslušamo o beguncih in begunski krizi.

Smo pred zadnjo čistko, ki jo izvaja direktorica Ljerka Bizilj. Kako smešno, da je tudi njej, kakovostni novinarki iz obdobja preloma, na koncu kariere uspelo dokončno pristati na napačni strani zgodovine. V resnici le zato, ker jo že leta dušita razočaranje in jeza. Seveda se dela, da z dokončnim obratom TV Slovenija v politični stroj nima nič, češ zgolj imenovala sem urednico, ki vodi program, ne vmešavam se v njeno delo. A pustimo to. Nacionalna televizija je res pomemben javni servis, kulturno, intelektualno je njen namen širiti prostor, zagotavljati duh časa, razumevanje trenutka – a ne v tem Erika Žnidaršič histeričnem kavarniškem slogu, ko manjka le še zvočna kulisa steklenic piva, ki jih natakar med pospravljanjem točilnega pulta spušča v plastični zaboj za šankom. Ne, TV Slovenija služi neki politiki, širi ideologijo neoliberalnega in desnopopulističnega – pa ne zato, ker bi danes vodilni novinarji in voditelji verjeli v SDS in NSi, ampak ker res verjamejo v ideologijo neoliberalizma, ker res verjamejo, da je to neideologija, da je to nadpolitično, da so oni nad vsem tem. Zato ne razumejo, kaj je narobe z oddajo Prava ideja. Pri čemer ne vidijo, da je to vedno veljalo za vse vojake ideologije. Zanje je značilno, da vedo. Ljerka Bizilj ve.

Poraz demokratičnega se vedno pokaže prav v takih institucijah.