Turizem v senci beguncev

dr. Bogomir Kovač

28. 8. 2015  |  Mladina 35  |  Ekonomija

Konec avgusta običajno kramljamo in analiziramo turistično gospodarstvo. Turistični dejavnosti smo naklonjeni, ker nam zapolnjuje prosti čas in povečuje občutek blaginje. Ekonomisti turistično industrijo uvrščajo med panoge, ki zadnja leta najbolje kljubujejo krizi. Politiki imajo turizem radi zaradi široke volilne podpore in narodnogospodarskih učinkov. Slovenski turizem je letos doživel spremembe predvsem pri vodenju državnih agencij, manj jih je v turističnem gospodarstvu. Predvsem pa je turizem letos poleti, zlasti v Sredozemlju, doživel drugačno izkušnjo. Turistične premike so zamenjali politični migranti, lepoto turističnih izzivov tragična usoda ljudi, ki bežijo pred vojnim nasiljem in ekonomskim propadom.

Slavospevi turizmu, tej osrednji panogi 21. stoletja, z leti podaljševanja velike recesije ne ponehajo. Po lanskih podatkih UNWTO turizem na globalni ravni pomeni slabo desetino svetovnega BDP-ja, zaposluje vsakega enajstega zaposlenega, rast je še naprej nadpovprečna, 4,3-odstotna na svetovni ravni, 3,7- na evropski. Svet je v globalnem turističnem ogledalu vedno manjši in dostop-

nejši. Letos turistično povpraševanje, zlasti daljša potovanja, oblikujejo nizka cena nafte, poceni medcelinski letalski prevozi, pa tudi velika vojna žarišča, nestabilnost gospodarstev in široka internetna ponudba novih destinacij. Pridobivajo trgi Azije, Latinske Amerike, Afrike. Geslo svetovnega dneva turizma v septembru, ki ga bo v imenu WTO gostila Burkina Faso, se pomenljivo glasi – »Milijarda turistov, milijarda priložnosti!«. Očarljiva zaveza, za biznis in turiste. Prvi iščejo nove investicije in poslovne pristope, drugi vse manj kupujejo nastanitve in vse bolj občutja.

Na turističnih trgih so pomembni trije premiki. Prvič, urbana revitalizacija postavlja v ospredje mestni turizem, ki postaja ena ključnih usmeritev. Drugič, spreminjajo se poslovni modeli in tehnologije, vse je podrejeno informatizaciji in kakovosti, inovativnosti in prijaznosti izvedbe, konkurenca je večja kot kadarkoli. In tretjič, spreminja se način povpraševanja, ki postaja individualizirano, domala unikatno. Danes je najpomembnejša informacija na spletu, razni »TripAdvisor«, »Booking.com« …, komercialna podjetja z domala generičnimi nazivi, krojijo usodo milijonov turistov, ki večinoma uporabljajo pametne telefone, tablice … Ponudnike zanima, kako se boste odzvali na spletu, kaj sporočate drugim, kajti to določa njihov tržni položaj in povpraševanje. Vsaka destinacija, vsak hotel, vsaka storitev je danes predmet vrednotenja in izbire milijonov gostov. Takšnega javnega preverjanja kakovosti nima nobena druga panoga, tržna logika (slovita EMH o učinkovitosti trga) deluje v turizmu veliko bolje kot pri financah.

Lahkotnost turizma se bo v spreminjala v problem človekoljubnosti.

Slovenija deluje na turističnem področju že nekaj časa kot ostarela gospa, ki je dosegla svoj zenit, zdaj pa ostaja brez pravega ljubimca, zagona in idej, kako naprej. Turistični biznis velja za bolje organizirano domačo industrijo. Ima svoj direktorat v okviru vlade, ki je letos po dolgem času dobil novega vodjo, izkušeno Evo Štraus Podlogar, Počivavšek je po Radičevi minister, ki dobro pozna turizem in mu je naklonjen. STO je po reorganizacijskih blodnjah Janševe vlade spet v rokah Pakove in vse kaže, da ima slovenski turizem dobro ekipo za razvojni preboj. Toda težave ne tičijo v široki organizacijski mreži destinacijskega menedžmenta, ki ga zvesto podpira zadnja razvojna strategija (2012–2016), temveč v prezadolženih turističnih podjetjih, vedno slabši infrastrukturi, premajhni povezanosti in šibkem trženju.

Dejstvo je, da veliko turistično ponudbo obvladujejo domači holdingi, od propadlega Istrabenza do Save in DZS, ki so v rokah bank in zaletave DUTB. Prav tako je jasno, da brez novega investicijskega cikla, novih projektov in poslovnih strategij, na ravni širših destinacij (Bled-Bohinj, Piran-Portorož, Lipica-Kras, Kranjska Gora…) in posameznih ponudnikov ni mogoče preseči dosežene ravni razvoja. Hrvaška je samo na območju Malega Lošinja, v zalivu Čikat in družbe Jadranka, uprizorila v zadnjih dveh letih investicijski projekt, ki ga ne premore vsa slovenska turistična industrija. Seveda gre za tuj (ruski) kapital, toda za odprt razvojni koncept turističnega resorta, ambiciozno strategijo mesta in novo vizijo razvoja otoškega turizma. Zgled, ki v Sloveniji nima posnemovalcev.

Pozitivna zgodba, ki jo že nekaj let lahko prepoznavamo na različnih ravneh, je mestni turizem v Ljubljani, pa poslovna oživitev Postojnske jame, nekaj inovativnih pristopov posameznih ponudnikov, ki govori o vitalnosti turističnega podjetniškega sektorja. Toda to je premalo. Veliki potrebujejo prostor za dejansko sanacijo in nove poslovne modele, mali podporo v destinacijskem menedžmentu in skupnih nastopih. Expo v Milanu je dober primer, kako se niti država niti turistični sektor ne smeta lotevati edinstvenih priložnosti, ki se nekaterim, za čuda, zdi celo dober.

Turizem bo imel pomembno mesto tudi na septembrskem strateškem forumu na Bledu. Toda tu bo turizem v senci problema migracij. Val beguncev je zasenčil poletni počitniški utrip, iz Grčije in Italije se je preselil na zahodni Balkan, v Makedonijo, Srbijo, jutri bo dosegel tudi Hrvaško in Slovenijo. Vsa turistična priporočila, globalno partnerstvo, vključevanje novih pobud, usmeritev proti razvijajočim se trgom, ki EU vidijo kot celostno destinacijo, zvenijo v očeh beguncev, teh novodobnih »turistov«, kot neslana šala, tragična podoba nekajletnih zablod evropske azilantske politike, doma in v tujini.

Lahkotnost turizma se bo v naslednjih tednih spreminjala v problem migracijske človekoljubnosti. In tu bo Slovenija na trdi preizkušnji, politično, ekonomsko ter moralno, globalno in lokalno. Ima pa dobro priložnost, da pred sabo in EU vsaj delno spere neznosni madež izbrisanih.