Umetnost in resničnost

N'toko

28. 8. 2015  |  Mladina 35  |  Žive meje

Ne spomnim se več, kdaj sem začel povezovati umetnost z uporništvom. Morda so me na to idejo napeljali ameriški gangsta raperji, morda saksofonsko cviljenje Johna Zorna ali pa tisti »Fuck you I won’t do what you tell me!« skupine Rage Against the Machine. Naj je šlo za razfukavanje kioskov Klemna Klemna ali pa za vragolije japonskih nojzerjev The Boredoms, katerih pevec je nekoč prišel na oder kar z buldožerjem skozi steno kluba, moje glasbeno odraščanje so zaznamovali hrupni in moteči liki. Umetnost je bila zato zame nekaj, kar naj bi ljudi brcnilo iz cone udobja. Glasbenik, ki s svojim delom nikogar ne užali, je kvečjemu zabavljač, naloga pravega umetnika pa je biti tisti zajebanec, ki zna prekršiti pravila in družbenim normam pokazati sredinec.

S tem v mislih sem se lotil tudi lastnega ustvarjanja. Na odru sem počel bolj ali manj vse, kar bi utegnilo iti publiki na živce – od nojz improvizacije do igranja harmonike. Jebite se, nisem aparat, v katerega vržeš kovanček in ti izpolni glasbeno željo! Ko so vame priletele prve žaljivke in kamni, so se čutili kot poljubi. Končno sem pravi umetnik! Podoben pristop sem ubral tudi kasneje, ko sem začel objavljati članke, pri čemer me je vodil slavni Orwellov citat: »Novinarstvo je objavljanje informacij, ki jih nekdo drug noče videti objavljenih. Vse ostalo je PR.« Jezni komentarji in grožnje so bili znak, da sem dobro opravil svoje delo.

A kmalu sem začel opažati, da nikoli ne moreš razjeziti vseh. V družbi med sabo sprtih skupin se bo vedno našel kdo, ki uživa v tvojem izzivanju drugih. Tako se tudi okoli kritičnih ustvarjalcev zberejo feni iz krogov meščanskega izobraženstva, ki jim užaljene reakcije mainstream publike pomenijo neskončen vir zadovoljstva. Alternativci kar preveč lahko dobivamo takšne navijače. Dajte podgano v Marijino naročje in boste postali heroj v očeh ateistov, ki jih bodo množice razžaljenih romarjev na Brezjah še dolgo zabavale. Razobesite rdečo zvezdo čez balkon in vam bodo levičarski entuziasti hvaležni za vsako histerično reakcijo mimoidočih desničarjev. In če hočete zares izbrano publiko intelektualcev, kdaj pa kdaj pljunite tudi po kom iz njihovega kroga ali zavrnite kakšno nagrado. Biti javni upornik ni težko zato, ker bi te zaprla oblast, ampak ker si ujetnik svoje lastne javne podobe. Postaneš aparat, v katerega publika vrže kovanec in dobi ven kontroverzno mnenje. Ali je še kaj bolj tragičnega kot življenje upornika, ki vsake toliko časa za medije odigra karikaturo samega sebe in še tisočič ponovi tista kontroverzna stališča, ki jih poslušalci radi slišijo?

Vse to ne bi bil poseben problem, ko bi naša kritična dela dejansko imela kakšen vpliv na ljudi, ki jih poskušajo prebuditi. Toda kaj je končni dosežek armade kulturnikov in publicistov, ki naj bi iz zaspanosti dramila javno zavest od 80. naprej? Živimo v bolj pasivni in konservativni družbi kot kadarkoli, le da se je vzporedno s turbopotrošniško BTC-greznico vzpostavil še intelektualistični mikrokozmos, iz katerega kritiki opazujemo vso to rajo in eden drugemu prirejamo performanse o gluposti naroda. Pri tem so naša publika najbolj pasivni ljudje v državi, ki v našem postavljanju »ogledala družbi« uživajo predvsem zato, ker v njem ne vidijo sebe. Radi imajo »glasove generacije«, da govorijo namesto njih in jim omogočijo še naprej igrati pasivno vlogo v sistemu, pri čemer naj bi jih njihovo poznavanje kulture nekako postavljalo na stran družbenega napredka. Po napornem dnevu prodajanja pofla na kaki oglaševalski agenciji si doma zavrtiš malo revolucionarnega afro-funka in se vse spet postavi na svoje mesto. Sčasoma se za potrebe nemotenega meščanskega uživanja napredne kulture oblikuje kategorija »urbanost« – tisti pravljični svet macbookov in pop up brunchov, kamor gredo kritične ideje umreti.

Ko uporniki začnejo zveneti kot vaški župniki, so na isti strani z njimi.

Ko ena generacija prehodi celo pot od »Fuck you, I won’t do what you tell me!« do »Fuck you, ne bom plačal davka na svojo nepremičnino!«, ji preostane le še korak do popolnega konformizma: zgražanja nad mladimi. Ljudje v institucijah, ki so raje prepustile mlade na milost in nemilost BTC-greznice, kot pa da bi jim dovolili vstop v svoje oaze naprednosti, so danes zgroženi nad tem, da mladi poslušajo narodnjake, Davida Guetto ali Rihanno. To jim služi kot dokaz za cel kup drugih domnevnih lastnosti nove generacije: »Mladi so pasivni!« »Mladi so kulturno degradirani!« Ko uporniki začnejo zveneti kot vaški župniki, smo lahko prepričani, da so tudi na isti strani z njimi. A današnji 20-letni poslušalci Katy Perry, ki jih ne čaka drugega kot slabo plačane neredne službe, so bistveno dovzetnejši za družbene spremembe kot 40-letni pankerji, ki so ravno še ujeli kako dobro tranzicijsko službo in zdaj drugim solijo pamet, kako se je treba pravilno upirati sistemu. So kdaj pomislili, da se mladi s poslušanjem ameriškega popa upirajo prav njim?

Danes sem začel na vprašanje »Ali lahko umetnost spremeni svet?« začel odgovarjati manj optimistično. Umetniki so le navadni ljudje, ki deloma zaradi svojih talentov, deloma pa zaradi marketinga začnejo dobivati mitološki status. Lahko igrajo karikature nevarnih upornikov, kakršne publika rada občuduje, redko pa zmorejo to publiko povezati v organizacije, ki bi dejansko lahko kaj spremenile. Svoj družbeni kapital unovčijo na podoben način, kot bi ga verjetno unovčili vi – ustvarijo si družino, kupijo stanovanje in poskušajo obdržati službo. Feni bi radi verjeli, da drzni posamezniki v njihovem imenu rušijo sistem, toda brez skupnega aktivizma širše skupnosti tudi najbolj iskrena kritika ne more biti več kot modni dodatek k sedanji ureditvi – kot Banksyjevi grafiti na stenah londonskih bogatašev. Umetnik, ki bi rad dejansko spreminjal svet, ima zato pred seboj precej težje delo kot le sem in tja razpizditi kakšno skupino ljudi. Biti upornik pomeni povezovati ljudi v drugačne skupnosti – vse ostalo pa je PR.