Javna hiša RTV

Vlado Miheljak

4. 9. 2015  |  Mladina 36  |  Dva leva

Še bolj opazne in zaskrbljujoče so kadrovske spremembe. Vodstvo javnosti ni obvestilo, zakaj se je odločilo za zamenjavo voditeljice Dnevnika Jelene Aščić in voditeljice oddaje Globus Helene Milinković. (…) Enako bliskovito in brez pravih pojasnil je vodstvo dan pred iztekom pogodbe obvestilo štiri sodelavce Informativnega programa, da z njimi ne namerava podaljšati sodelovanja. Med novinarji, ki so tako čez noč ostali na cesti, je tudi Erik Valenčič, ki se je uveljavil kot avtor odmevnih dokumentarcev. (…) Težko se je izogniti tudi vtisu, da gre pri zadnjih premeščanjih za kaznovanje novinarjev, ki so bili v notranji javnosti do potez vodstva kritični. Pričakujemo tudi javno pojasnilo in odgovore na očitke novinarjev RTV Slovenija, da Informativni program TVS v »prvi plan« umešča zaradi kršenja novinarskega kodeksa na Novinarskem častnem razsodišču večkrat obsojene novinarje, hkrati pa iz njega umika zaradi svojega dela večkrat nagrajene avtorje.
— Društvo novinarjev Slovenije o bakanalijah v javni hiši

»Nacionalna medijska hiša izraža veliko presenečenje nad dejstvom, da se prav Društvo novinarjev Slovenije ne zaveda pomena avtonomije odgovornih urednikov. Nasprotno, Društvo skuša s svojimi izvajanji in terjanji pojasnil vplivati na uredniško politiko, kar pomeni nedopusten pritisk na Radiotelevizijo Slovenija.«
— Vodstvo javne hiše ogorčeno meni, da Društvo novinarjev želi prevzeti vlogo, ki jo je dodelilo politiki.

Društvo novinarjev Slovenije v zaključku svojega zapisa o razmerah na TVS (http://novinar.com/8233) pravi, da so »od novega vodstva TVS, pa tudi od vodstva RTV Slovenija, pričakovali korak naprej«. Mislim, da vodstvo javne hiše ni razočaralo. Saj je stopilo korak, pravzaprav zelo velik korak naprej pri demontaži javne televizije.

Za večino stvari in pojavov velja, da gredo občasno na bolje, občasno na slabše, nacionalka pa je stanovitna. Vseskozi in z vsako spremembo gre na slabše. Ob velikem številu sicer profesionalnih, a preveč pasivnih in defetističnih ustvarjalcev programa sta dve skupini vodstvenih delavcev. Ena oportuna, ki upogne hrbet, še preden gospodar zamahne, in druga, ki je neposredno v službi gospodarja. Sedaj so na potezi slednji. Trojica Biziljeva, Rebernikova, Traven je recept za katastrofo, za dokončno uničenje zaupanja v javno televizijo. In slednja lahko preživi le ob zadostnem zaupanju tistih, ki so (tudi proti svoji volji in izbiri) obvezni naročniki in plačniki njenih televizijskih programov. Ne da bi reduciral aktualne in trajne probleme javne televizije na oseb(nost)ne atribute omenjene trojke, je vendarle treba spomniti, da je bila Biziljeva vselej novinarka formata družbenopolitičnih delavcev, kot so novinarje posebnega kova poimenovali v prejšnjem režimu. Enkrat novinarka, spet drugič (sicer neuspešna) političarka, pa spet, tebi nič, meni nič, novinarka. Od njene politične kariere je sicer ostalo v spominu bore malo. Še najbolj se je spomnimo, kako šla s solznimi kapljami na konici nosa v žalostni povorki (Bavčar, Rupel, Biziljeva, Peršak, Simšičeva …) v CD na razglasitev sramotnega poraza favoriziranih Demokratov na volitvah 1992 in da je kot nadomestna poslanka (namesto ministra Rupla) v kratki parlamentarni karieri dvakrat zamenjala stran(ko). Rebernikova nikoli ni skrivala ali znala skriti, da je predvsem medijska ombudsmanka Janeza Janše, ki jo strokovno skrbijo predvsem poskusi »medijske likvidacije« idola. Bojan Traven velja po evidenci častnega razsodišča DNS za »novinarja« z največ kršitvami novinarskega kodeksa, tako rekoč za serijskega kršitelja novinarske etike. In taka trojka ob pasivnem, nesposobnem direktorju Filliju in neodzivnem varuhu gledalčevih pravic Ambrožiču, ki zgolj piše suhoparna, neanalitična, kvazistatistična in neuporabna mesečna poročila, je vzela stvari v svoje roke. Deluje z intenziteto in hitrostjo, kot da želi še pred jesenjo izvršiti evtanazijo nad kroničnim bolnikom s Kolodvorske. Ob tem ne velja spregledati govorice, ki jo potrjuje v svojem odprtem pismu tudi odpisani Erik Valenčič, da skušajo likvidirati tudi Studio City oziroma Marcela Štefančiča, jr., kot voditelja tedenske oddaje. Kot navaja v spletnem tedniku V torek ob petih Izak Košir, sicer ne v celoti, ampak tako, da bi mu vodenje oddaje dodelili enkrat na mesec. Med ostalimi alternativnimi voditelji bi nastopal tudi Jože Možina. Ne vem, koliko je res, a če drži načrt likvidacije Studia City, potem apeliram, da jo izpeljejo do konca: naj bo ekskluzivni in edini voditelj Možina. Tragedija nacionalke bi se spremenila v farso. Studio City bi vodil vsaj tako dobro kot oddajo Pričevalci, v kateri vas večer za večerom nadleguje v pogovorih z ostarelimi domobranci in (redkimi) poštenimi partizani.

Skratka, javna hiša, kot ljubkovalno in ne brez razloga imenujemo javno RTV, je spet pred veliko preizkušnjo. Kdo bo koga odpustil – ali delavci direktorico Ljerko Bizilj ali ona delavce, se je še prejšnji teden (25. 8. 2015) spraševal Uroš Škerl v Dnevniku. Sedaj bolje kaže Biziljevi in njeni prosluli ekipi. A ključni problem niso trije akterji in njihovi pasivni sekundanti, ampak interna javnost, ki je vsaj za zdaj premalo glasna in odločna. V takih spopadih ne more biti remija; nekdo bo izgubil. Zato se morajo interna javnost, kolektiv novinarjev in sodelavcev ter sindikat zavedati, da podpora javnosti ne bo dovolj. Da se ne bodo mogli skriti, pritajiti in računati, da so drugi na vrsti. Na dolgi rok vsak pride na vrsto. No, res je, na dolgi rok bodo tudi razne Biziljeve, Rebernikove in Travni na smetišču medijske zgodovine. A čistke delajo zdaj. In vsak, ki se ni oglasil, je soodgovoren.