Dobrodošli v Babilonu

Vlado Miheljak

11. 9. 2015  |  Mladina 37  |  Dva leva

»Ali s stranko SDS simpatizirate zato, ker je njena članica tudi vaša sestra, ali so vam tudi sicer blizu njena načela, delovanje?«
»S stranko, natančneje z njenimi vrednotami, načeli in delovanjem simpatiziram že zelo dolgo. Še preden je bila SDS.«
— Članica SDS Lejla Irgl v intervjuju pove, da sprejema vse ljudi ne glede na izobrazbo, narodno ali versko pripadnost. (Svet24, 27. 12. 2014)

* * *

»Vstopnica v Slovenijo naj bo krstni list #BegunciNaMeji«
— Članica SDS, Lejla Irgl je v tvitu (26. 8. 2015) podrobneje pojasnila svojo odprtost.

Veste, kdo je Dennis Schröder; Schröder mit Umlaut? Ne, ni noben sorodnik nemškega ekonomsko-liberalnega socialdemokrata in bivšega kanclerja. No, če ne veste, najbrž ne spremljate prav podrobno košarke. Fant je po poklicu košarkar, po barvi kože črno-črn kot antracit, po imidžu pa spominja na tipičnega urbanega Afroameričana. Priimek je Dennisu dal oče, Nemec, barvo kože mama, Gambijka. Nemške košarkarske reprezentance si že nekaj časa ne moremo predstavljati brez igralcev intenzivnega pigmenta in eksotičnih priimkov.

Še izraziteje je to pri Francozih. Od 12 igralcev sedanjega evropskega prvenstva jih je devet nebelega rodu ali vsaj »mešancev«. Parkerjev oče je (Afro)Američan, Charles Kahudi je rojen v Kongu, drugi so rojeni v Franciji staršem ali enemu od njih nefrancoskega rodu. In eden od treh belih igralcev, Nando de Cole, je po starših Portugalec. Če bi Nemčija, pa simpatična Finska in še bolj Nizozemska ter Belgija hotele sestaviti konkurenčno moštvo za mednarodna tekmovanja, bi jim zmanjkalo konkurenčnih »belih« igralcev. Košarkarska velesila Francija pa bi z zgolj belimi igralci spadala v spodnji del evropske košarke. No, podobno je v nogometu in rokometu, v atletiki itd. A šport je le najvidnejši, najopaznejši segment izjemnega prispevka tistih, ki so ali prišli neposredno ali so nekoč prišli njihovi starši v deželo gostiteljico. Daleč za kulisami športa in popularne kulture je v Evropi, in še bolj v ZDA, armada znanstvenikov, umetnikov, tehnikov in seveda še mnogo več čisto preprostih ljudi, ki so gradili in razvijali deželo, v kateri živijo. Nemškega gospodarskega čudeža v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ne bi bilo brez množice začasnih delavcev, ki so že zdavnaj ostali in pognali korenine. In nemška kulinarika bi bila brez turških, italijanskih, balkanskih, bližnjevzhodnih, azijskih, južnoameriških kuhinj ena najbolj depresivnih stvari na tem planetu.

Migracijski tokovi, tako stabilni kot sunkoviti, zaradi bega pred vojno, bega pred diktaturami, iz pavperiziranih okolij prinesejo določene spremembe, ki so lahko na kratek rok morda težek zalogaj za okolje gostiteljev, a na dolgi rok prinesejo predvsem »dobičke«. Največji vojni in krizni dobičkar je gotovo Amerika. Združene države, in to je njihova prednost glede na Evropo, so v vsaki krizi zaznale priložnost ter potencial migrantov in beguncev. Morda kratkoročna, če sploh, bremena so pretopili v dolgoročni dobiček. Velikanski migracijski tokovi po prvi svetovni vojni, kasneje beg Judov in drugih pred nacizmom, je prinesel Ameriki izjemne dobičke v človeškem kapitalu. Samo Nemčija in Avstrija sta ZDA dali silno kognitivno armado, kakršne pred tem na področju naravoslovja, družboslovja, filozofije, umetnosti, tehnike Amerika ni premogla (eden od seznamov).

In v okviru operacije Overcast (Paperclip) so po koncu vojne »uvozile« tudi nemško znanstveno in tehnično elito, ki je bila prej na voljo nacistični Nemčiji. Werner von Braun, oče ameriške vesoljske tehnike, je bil, denimo, pred tem ključni konstruktor nemške vojaške raketne tehnike. Po drugi svetovni vojni je bežali iz Vzhodne Evrope pred komunizmom. Tako v ZDA kot Zahodno Evropo. Samo iz Madžarske se je po neuspeli vstaji leta 1956 tako rekoč skozi noč izselilo 200.000 ljudi. Danes Madžarska, ki gradi svojo demokracijo na temeljih in vrednotah takratne vstaje, ograjuje meje in pretepa, šikanira izmučene begunce, ki hočejo zgolj v miru potovati naprej proti zahodu.

In slednje je resen opomin tudi za Slovenijo. Kako se bo odzvala na nezadržen begunski val, ki se bo vsaj delno moral ustaviti tudi v Sloveniji kot končni postaji? Bomo izkoristili potencial, ki ga pretežno mladi in motivirani prebežniki ob ustrezni integraciji lahko ponudijo? Postarana in mentalno vse bolj defektna nacija rabi prevetritev, »sveže seme«, »sveže gene«. Mešanje utrujenih monokultur je nuja in priložnost. Zato se bomo morali odločiti, ali bomo sledili tej priložnosti in ne le iz sočutja, ampak tudi koristoljubja izkazali gostoljubje nesrečnikom, ali bomo sledili fašistoidnim in ksenofobnim impulzom iz nekaterih političnih in strankarskih okolij.

Izključitev nekega motenega »novinarja« iz SDS je zgolj paravan za prikrivanje njihove latentne ksenofobije in fašistoidnosti. Resnični problem desnice ni ekscesno razmišljanje omenjenega, ampak ksenofobnost in fašistoidnost izjav à la Irglova. In vodstvo SDS se z njimi identificira. Vinko Gorenjak: »Izjava Lejle Irgl v ničemer ni sporna.« Kaj bo naslednji korak? Ariernachweis za javne uslužbence, ko pridejo morebiti spet na oblast?