Heretične misli

dr. Bogomir Kovač

11. 9. 2015  |  Mladina 37  |  Ekonomija

Slovenska gospodarska rast je zadnje leto in pol v evropskem merilu nadpovprečna, brezposelnost pada, tudi mladih, povrnilo se je domače in tuje poslovno zaupanje. Toda vlado in Banko Slovenije uspehi skrbijo. Vztrajata pri dosedanji politiki fiskalne konsolidacije, logiki varčevanja, zahtevata privatizacijo in omejevanje plač. Preprosto, domačo potrošnjo moramo prilagoditi nižjemu obsegu BDP-ja. Toda ali sta nadpovprečna rast rezultat sedanje ekonomske politike ali izsiljenega odstopanja od nje? Mramor in Jazbec sta profesorja, toda njuni zavajajoči teoretski argumenti so bolj ideološke kot strokovne narave. Prevladuje logika ekonomike ponudbe pred povpraševanjem. S to popotnico pa ni mogoče niti razumeti niti graditi trajnejše rasti in zaposlenosti.

Sporočilo SURS, da je bila lanska revidirana gospodarska rast triodstotna, letošnja medletna pa 2,6-odstotna, da zaposlenost raste z 1,6, ni nikogar posebno razveselilo. Vlado begajo apetiti sindikatov in upokojencev, socialne partnerje skrbi, da želi vlada naprej varčevati na račun plač, državljani dejanske rasti ne občutijo kot dviga svoje blaginje. Opraviti imamo s politično-

ekonomskim paradoksom gospodarske rasti.

Ponovimo staro dejstvo. Ekonomsko se je vladi gospodarska rast preprosto zgodila. Poganjajo jo od konca leta 2013 obračunski trik z zalogami, tuje povpraševanje (izvoz) in lokalni projekti javnih investicij z evropskimi sredstvi. Edino zadnje pomeni del nereflektiranega lokalnega keynesianizma, na makroravni pa vlada ponavlja evropsko mantro fiskalne konsolidacije, strukturnih reform, privatizacije in varčevanja javnega sektorja. Dejanski ekonomski obrat smo doživeli v času politične krize, medvladja, novih volitev. Zasluge za rast 2014 si zato ne more pripisati niti Cerarjeva vlada niti BS s svojo drago in vratolomno sanacijo bančnega sistema, ki še danes ne deluje. Podobno velja tudi za leto 2015. Paradoks je, da gospodarski zasuk ni posledica razvojnih ekonomskih politik, zato politiki pač ponujajo stare rešitve v novih razmerah.

Temeljna ugotovitev se vleče že od katastrofalnih »zujfovskih« zablod Janševe vlade leta 2012. Sedanja rast je splet bolj zunanjih kot notranjih dejavnikov rasti. Omogoča jo tiho odstopanje od uradne agende evropskih ukrepov, bolj politični oportunizem kot eksplicitna ekonomska strategija. Toda kamen modrosti protirecesijske ekonomike tiči drugje. Poganja jo ekonomika povpraševanja in ne ponudbe, ključna ni finančna in fiskalna konsolidacija, temveč politika plač in neenakosti, od poslovnih možnosti in pravic do dohodkov in premoženja.

Zgodba je preprosta in globalna. Od začetka osemdesetih je temelj neoliberalne agende slabši položaj dela na račun kapitala. Delež plač pada v razmerju do dobičkov, tudi glede na BDP, kot posledica globalizacije, financializacije, privatizacije, pa tudi oženja socialne države in moči sindikatov. Plače so postale ključ stroškovne konkurenčnosti. Toda nižje plače zmanjšujejo domače povpraševanje, pravo gonilno kolo endogene rasti, ki je ne more nadomestiti niti celotna faktorska produktivnost niti izvoz, še manj finančno vzvodje zadolževanja. Vse troje se je spridilo, zato je rast v zadnjih treh desetletjih nižja od mogoče. Informatizacija ni prinesla produktivnosti, globalizacija in plačilne bilance so končna vezna posoda, kreditna kriza je sprožila veliko recesijo. Preprosto, v G-20 odstotek padca plač zniža rast za tretjino odstotka, in če bi se rast usmerila k plačno usmerjeni rasti iz sedemdesetih, bi svetovni BDP zrasel za dobre tri odstotke. Potrebujemo torej rast, ki jo poganjajo plače.

To so v tej deželi in po EU sila heretične misli, ne glede na empirična dejstva. Tu vlada ideologija varčevanja, strukturnih reform, stiskanja plač v okvire (de)inflacijske indeksacije ali produktivnosti. EU v svoji Lizbonski pogodbi plačno politiko eksplicitno prepušča članicam, izključitev socialnega protokola iz maastrichtskih pravil nastaja hkrati z uvajanjem monetarnih. Dejansko pa so »strukturne reforme« pomenile spremembe na trgu dela, zlasti plač in načina zaposlovanja, fiskalna koordinacija po letu 2011 eksplicitno vključuje stroške dela, za slovito »trojko« pa je omejevanje plač eden od temeljnih pogojev sodelovanja. Evropski intervencionizem je torej po novem sestavni del nacionalnih plačnih politik. Toda njegove usmeritve temeljijo na neoklasični paradigmi in neoliberalni ideologiji. Plače niso pomembne zaradi potrošnje ali spodbujanja intelektualnega kapitala podjetij, pomenijo strošek, ki omejuje dobičke, povečuje zadolženost, znižuje investicije, konkurenčnost in zaposlenost. Zato je nujno relativno zamejevanje minimalne plače, zamrzovanje ali nižanje plač v javnem sektorju, oženje in decentralizacija kolektivnih pogajanj, zavračanje modela endogene rasti na temelju plač.

Če torej vlada trdi, da bi višje plače omejile zaposlovanje mladih, če podjetniki menijo, da so nižje plače temelj konkurenčnosti, potem grešijo oboji. Mramor in Jazbec pač ostajata v okvirih neoklasičnih DSGE-modelov, kjer so plače zgolj strošek, dejansko pa postkeynesianski pristop plače obravnava kot potrošnjo in strošek hkrati. Morda pa jima Ribnikar iz šolskih časov še enkrat pojasni, zakaj sta danes Keynes in Kalecki uporabnejša kot Friedman in Hayek. Hkrati pa morajo tudi menedžerji doumeti, da finančni kapital velja manj kot socialni, da ni mogoče zmagovati s cenovno in plačno konkurenco, temveč z dodano vrednostjo in poslovno inovativnostjo.

Plače niso zaviralec gospodarske rasti in poslovne uspešnosti, temveč njen spodbujevalec. Rast plač ima pozitivne učinke na globalni, nacionalni in podjetniški ravni. Padec deleža plač v BDP-ju je zadnjih trideset let temeljni razlog nižje rasti in težav sedanjega okrevanja. Če že doma ostajamo pri starem, potem vsaj prodajmo to ekonomsko čudo kot turistični produkt. »I feel depression, I love recession.«