Za dom spremni?

Heni Erceg

11. 9. 2015  |  Mladina 37  |  Hrvaška

Pred kratkim je hrvaška predsednica prejela zahtevo številnih akademikov in klerikov, naj se za uradni pozdrav v hrvaških oboroženih silah uvede ustaški vzklik Za dom spremni, ki se je v teh krajih sicer uporabljal kot ustreznica nacističnemu pozdravu Sieg heil v času Neodvisne države Hrvaške. Predlog so poslali samo njej, ker se je predlagateljem zdelo samoumevno, da lahko računajo na njeno podporo pri dokončnem uzakonjenju simbola, pod katerim so v preteklosti zrasla taborišča smrti za Srbe, Rome, Jude, komuniste ... sprejemali so se rasni zakoni, izvajali pregoni in deportacije, vse po zgledu Hitlerjeve Nemčije. Množica teh velepomembnih akademikov, škofov, nogometašev, novinarjev, bivših diplomatov, tako imenovanih zgodovinarjev ... kar tri tisoč jih je, je pričakovala, da bo gospa Grabar Kitarović navdušeno sprejela njihovo zamisel, katere udejanjenje bi Hrvaško pahnilo v še globlji mrak, saj pobudniki predsednico doživljajo kot svojo, ljudsko, ikono in »kraljico«. Ki jih je že takoj na začetku mandata sprejela, uživala njihovo neomajno podporo in izpred oltarja njihov blagoslov. Ravno zato so samo njej poslali zahtevo, naj se zloglasni pozdrav – ki se je do zdaj, tako kot plemensko običajno pravo, že uveljavil na stadionih in koncertih – končno uvede tudi v uradno rabo. Najprej v vojski, potem pa verjetno tudi v vrtcih, šolah, tramvajih, sodnih dvoranah ...

Toda pokazalo se je, da hrvaška predsednica, ki resda mirno uživa na tekmah, kjer je slišati kričanje »Ubij Srba« in »Za dom spremni«, vendarle ni pripravljena postati jeziček na tehtnici, ki bi odločal o uzakonjenju tega odvratnega simbola fašizma. Seveda mu ne nasprotuje prav odločno, zato tudi izjemno skop odgovor akademikom in škofom, češ da se ji zdi njihovo pismo »neresno«. In nič več od tega. Gospa Kitarović molči kot riba, svoji ustaški družbi bo na štiri oči pojasnila, da trenutek ni pravi, vsaj dokler njena profašistična stranka ne pride spet na oblast, treba bo torej malo potrpeti, a saj so volitve že pred vrati. Ni njena naloga, da vzgaja, da glasno in ostro presoja o tej strašni anticivilizacijski zahtevi, zakaj tudi bi, saj je celo sama v govorih spodbujala prav dejavnike, ki so pripomogli k nastanku sramotne pobude teh polinteligentov in ponarejevalcev zgodovine.

Njen neresni odgovor na »neresno« peticijo je bil popolnoma pričakovan, kot je bil pričakovan tudi molk vseh drugih predstavnikov oblasti, oglasil se je samo premier, pa bi bilo bolje, ko se ne bi, saj se je spet skliceval na zločinca Franja Tuđmana, češ da je bil antifašist in ni želel obnoviti Neodvisne države Hrvaške. Seveda ne, razen leta 1990, ko je k vrnitvi v »matico« domovino pozval celotno ustaško emigracijo, ji dodelil pomembne funkcije, najhujšega pa postavil za obrambnega ministra, s katerim sta se pozneje lotila razkosavanja Bosne.

Zaradi tega to, da se ne eni ne drugi ne zmenijo za tri tisoč podpisov za uzakonitev pozdrava, pod katerim je bilo leta 1941, pa tudi 1991 storjenih toliko zločinov, najlepše dokazuje, kako malenkostne so razlike med levo-liberalno oblastjo in nacionalistično opozicijo; obe se popolnoma enako dobrikata desnemu volilnemu telesu. Zato tudi ni bilo uradnega odziva na besede predsednika Hrvaške škofovske konference, nadškofa Želimirja Puljića, da se »zdi, da se je pozdrav Za dom spremni znašel v območju dvoumnosti in nejasnosti«, zaradi česar je prepričan, da bi bilo najbolje razpisati referendum kar z vprašanjem »Za dom spremni?« ali kaj podobnega. Cerkev torej meni, naj bi se ljudske množice tajno, v skladu z demokratičnimi načeli, izrekle, ali odobravajo koncentracijska taborišča ali nad njimi niso ravno navdušene, same naj bi odločile, ali želijo živeti v fašizmu ali v demokraciji, pa kar bo, bo. Seveda se zdi izid takšnega morebitnega referenduma že vnaprej znan, saj se hrvaška družba odkrito fašizira, za to pa se lahko zahvali prevladi katoliške cerkve in številnih nacionalističnih skupin nad šibkimi demokratičnimi institucijami in posamezniki.

Zaradi naštetega nemara izrekanje ljudstva o uvedbi fašističnega simbola v uradno rabo sploh ni slaba zamisel. S tem bi bilo konec dvomov, nacija bi se demokratično izrekla o stopnji svojega fašizma, in medtem ko bi »Za dom spremni« donel po cerkvah in šolah, bi že lahko pripravljali pregon tistih, ki so druge narodnosti in vere, poleg tega bi nasprotnikom fašizma postalo jasno, da je prišel čas, da pripravijo kovčke in se poberejo. S tem bi bilo konec tudi stalnih lažnih družbenih nasprotij, fašizem bi nehali podcenjevati kot občasni incident, postal bi družbeno sprejeto vedenje.

Ker pa premier Milanović mantra o antifašizmu izvirnega tvorca današnjega hrvaškega fašizma Franja Tuđmana, ga je treba opomniti, da je bil v hrvaški vojski pozdrav Za dom spremni v vsakdanji rabi že v devetdesetih letih, prav tako slika ustaškega voditelja Anteja Pavelića v hrvaških vojašnicah. Temu je bil osebno priča mobilizirani glavni urednik tednika Feral Tribune Viktor Ivančić, ki je vojaško urjenje – bil je pripadnik »elitne« Četrte gardistične brigade – opravil prav pod tem pozdravom in pod to sliko. Zakaj se od takrat do danes ni nič spremenilo? Ker se tako imenovana hrvaška levica sprevrženo odpoveduje antifašizmu in je vedno le »Za oblast nared« (hrvaško »Za vlast spremni«).