Zig zig 2015

N'toko

11. 9. 2015  |  Mladina 37  |  Žive meje

Ni me strah vse te sovražnosti in hujskaštva proti beguncem. Ni me strah Erlahovih tvitov, varnostnih strategij Lejle Irgl ali naslovnic Demokracije, ki namigujejo, da bodo po Slovenski kmalu drveli džipi z zastavami Islamske države. Ni me strah armade komentatorjev, ki vsak članek na temo migrantov okrasijo s svojimi turbosociološkimi dognanji o tem, zakaj begunci zares prihajajo v Evropo. Ni me strah ljudi, ki v mikrokozmosu svojih Facebook skupin masturbirajo na imaginarno zgodovino, po kateri naj bi bili Slovenci nekoč nordijski bojevniki, in jo srdito branijo pred imaginarno prihodnostjo, v kateri naj bi nas z obličja Zemlje izbrisala kombinacija islamske in LGBT-revolucije. Briga me za vse te karantanske bojevnike, ki razglašajo, kako bodo z življenjem branili meje, ki hočejo zaščititi krščanske vrednote, zahodno tradicijo ali kakorkoli že imenujejo svoje riti. Zagotovo vzbujajo strah, a oni sami ne bodo prinesli fašizma.

Zares mi strah v kosti poženejo moji prijatelji, sorodniki in znanci. Tisti prijazni ljudje, ki jih iskreno skrbi za begunce, ampak ob vsaki priložnosti poudarijo, da moramo ločevati med vojnimi in ekonomskimi migranti. Kot da je bežanje pred bombami sprejemljivo, revščino, lakoto in bolezen pa je preprosto treba požreti in ne obremenjevati ubogih Evropejcev s temi malenkostmi. Če bi Lejla Irgl rada videla migrantov krstni list, preden ga spusti čez mejo, bi večina Slovencev za vstop zahtevala sliko njegove porušene hiše ali mrtvih staršev. »Kaj, nič drugega nimaš pokazati kot ekonomsko brezizhodnost? Nobenih odsekanih glav? Pa še smartphone imaš v žepu?! Marš nazaj v Eritrejo!« Strah me je njihove moralnosti.

Strah me je vseh tistih, ki nimajo predsodkov do tujcev, z veseljem pa razglašajo, da v Sloveniji ni prihodnosti, zato naj se kolona beguncev kar veselo pomakne naprej. Od kod ti zadovoljni nasmeški ob dejstvu, da nihče na svetu noče živeti tukaj? Če ste si ob neatraktivnosti Slovenije za begunce oddahnili, pomislite, da bi na vsakega Sirca, ki se bo odločil nadaljevati pot na sever, sto Slovencev storilo to iz istih razlogov. Kako prazna bo morala biti pokojninska blagajna, preden nam bo kapnilo, da trajno upadanje števila prebivalcev ni pot k ekonomskemu okrevanju? Strah me je njihove gospodarnosti.

Strah me je tudi tistih strokovnjakov, ki nimajo nič proti beguncem, ampak menijo, da bi breme najprej morale prevzeti države, ki so krizo povzročile. Tistih, ki kričijo »Mi nimamo veze s tem!« in v primeru levičarske usmerjenosti dodajo »Vse so zakuhali Američani, naj jih oni sprejmejo!«, v primeru desničarske pa »Vse so zakuhali Arabci, naj jih oni sprejmejo!«. V imenu reševanja problemov pri izvoru se vedno najde hipotetična rešitev, ki sicer ni na voljo, nam pa daje izgovor za neukrepanje. Zanimivo je, da takšni geostrategi dojemajo Slovenijo kot državo, ki ni imela nobene zveze pri nastanku begunske krize, čeprav nam do članstva v vseh mednarodnih vojaških organizacijah, ki so pomagale destabilizirati Bližnji vzhod, manjka le še ISIS. Strah me je njihovega poznavalstva.

Strah me je prijaznih in nasmejanih politikov, ki bodo uvedli iste restriktivne ukrepe kot osovraženi Orban, ampak bodo pri tem videti dobrosrčni, ker bodo njihove ukrepe pospremile ljubke PR-kampanje o strpnosti in ljubezni. Ker bodo pred kamerami delili hrano beguncem, ki jih bodo naslednji dan deportirali. Strah me je njihovih nasmeškov.

Od kod ti zadovoljni nasmeški ob dejstvu, da nihče na svetu noče živeti tukaj?

Strah me je tudi njihovih volivcev, ki bodo prvi prinesli konzerve na humanitarno društvo in zadnji podprli politične spremembe, ki bi trajno odpravile ekonomske vzroke množičnih migracij. Ker jim trenutni sistem čisto ustreza in so konzerve cenejše kot globalna redistribucija bogastva. Strah me je njihove dobrodelnosti.

In strah me je tistih, ki bi pomagali samo ženskam – selektivna pomoč kolonialistov, ki v kotičku ust vedno prežvekujejo tiste neizrečene besede: »Saj veste, kakšni so tisti moški ...« Evropa ima dolgo zgodovino reševanja arabskih žensk, ki nikoli ni šla dlje od stereotipiziranja in kriminalizacije arabskih moških. Takšna praksa je še posebno nevarna v vojnih okoliščinah – tudi v Srebrnici so »se usmilili« številnih žensk in otrok, da jim ne bi kdo očital genocida. Strah me je njihovega feminizma.

Strah me je vseh človekoljubov, ki pravijo, da se jim begunci smilijo, pri tem pa s tistim #sampravm hashtagom v očeh hitro dodajo, da imamo v Sloveniji tudi lačne otroke – to je najbolj zanesljiv pokazatelj, da še nikoli niso videli lačnega otroka od blizu in bi verjetno poklicali policijo, če bi kakšen zataval na njihovo dvorišče. Tisti, ki sami poznajo revščino, nikoli na ta način ne omahujejo pri pomoči drugim. O takšni prednostni dobrosrčnosti govorijo tisti, ki so slovenskim otrokom pomagali toliko kot sirskim: nič. Strah me je njihove človekoljubnosti.

Strah me je ljudi, navadnih parov in družin, ki opazijo vsak pokvarjen romunski avto ob cesti in takoj vedo, da jih hoče zvabiti v past. Ki na daleč opazijo bosanskega berača v mestu in vedo, da se mu morajo izogniti, ker gre za prevaro. Njihovo izurjeno oko pa ne opazi niti enega izmed tisočih priseljencev, ki jim vsak dan pred nosom gradijo avtoceste, ličijo mesta, jim odnašajo smeti in opravljajo vsa dela v državi, ki se jih oni ne bi pritaknili s konico prsta. Bojim se ljudi, ki pravijo, da je treba biti pri tujcih iz muslimanskih držav še previdnejši, pri čemer previdnost pomeni, da moramo najbolj marginalizirane, najnižje plačane in najbolj zgarane ljudi v Evropi trikrat bolj nadzirati in poskrbeti, da ostanejo na obrobju. Baje da se na ta način borimo proti terorizmu in zmanjšujemo kriminal. Strah me je njihove previdnosti.

Ne, fašizma ne bodo prinesli glasni sovražni komentatorji. Prinesli ga bodo prijazni, tihi in prestrašeni ljudje. Ne bo prišel z revščino in pomanjkanjem, ampak s potrošništvom – z željo po varnosti, udobju in zasebnosti.