Velika koalicija

Vlado Miheljak

18. 9. 2015  |  Mladina 38  |  Dva leva

»Velika koalicija je organizirana parlamentarna združba za preseganje neugodnih vplivov volivcev.«
— Matematik Helmar Nahr

»Ne moremo čakati še dve desetletji, da bi volivci po kakšnem čudežu kateri od moderno razmišljujočih strank namenili absolutno večino. Zdaj je čas za spremembe.«
— Podpisniki pobude za veliko koalicijo imajo recept, kako narediti ovinek mimo nadležne parlamentarne demokracije

»Govorite o vladi SMC-SDS-NSi?«
»Lepo bi bilo, ko bi bilo mogoče nagovoriti k sodelovanju ljudi, kot so recimo – naštevam po abecedi – Matej Avbelj, Barbara Brezigar, Miro Cerar, Damir Črnčec, Jože Dežman, Peter Jambrek, Janez Janša, Romana Jordan, Matej Lahovnik, Dušan Mramor, Boris Popovič, Vasko Simoniti, Matej Tonin, Žiga Turk ... Ste morda gledali Popovičev intervju na 3. programu? Presenetljiv!«
— Večni Dimitrij Rupel že vidi dream team, ki bi Slovenijo popeljal v svetlo prihodnost (Reporter, 22. 6. 2015)

Oblikovanje parlamentarnih koalicij je naporna in zahtevna dejavnost. Svoj čas je francoski socialist in od leta 1956 do 1957 ministrski predsednik četrte republike Guy Mollet slikovito zapisal, da je oblikovanje koalicij svojevrstna umetnost, kot nošenje levega čevlja na desni nogi, ne da bi pri tem dobili kurje oko. Pač, s koalicijami so težave. Od nekdaj so bile. A z velikimi koalicijami so še večje, pravzaprav zelo velike težave. Ki pa imajo kljub napornemu vložku učinek. Velika koalicija je lahko ovinek mimo zagate volitev, ki ne omogočajo oblikovanja programske koalicije. Če ob razpadu programskih koalicij med legislaturo mandatar včasih vztraja z manjšinsko vlado, se ob pat poziciji na začetku kdaj pa kdaj zgodi, da tam, kjer volilni zakon ne omogoča in tudi politična kultura ne prakticira lahkotnega ponavljanja volitev, oblikujejo veliko koalicijo. Denimo v Nemčiji in Avstriji. A velika koalicija ni velika priložnost, ampak sodelovanje s stisnjenimi zobmi. Zvezna republika Nemčija je v povojnem obdobju trikrat imela veliko koalicijo, dvakrat po združitvi (od leta 2005 do 2009 in od leta 2013). Ampak vedno je velika koalicija nastala zato, ker se je dežela, ki ne računa na ponavljajoče se volitve, znašla v pat poziciji.

Je pa velika koalicija lahko tudi ovinek mimo volilnega izida in volje volivcev, ko ni za to nobene potrebe na podlagi volilne aritmetike. Zaradi tega je poziv »vidnih posameznikov«, naj se Cerar in Janša zgledujeta po Avstriji in Nemčiji, skrajno deplasiran; rezultat politične nepismenosti ali sprenevedanja. Slovenija po zadnjih volitvah ni bila v pat poziciji, ki bi narekovala neizogibno veliko koalicijo. Pač nasprotno. Desnica je doživela zgodovinski poraz. In vse druge kombinacije so bile verjetnejše in racionalnejše kot koalicija SMC in SDS. In ker Slovenija ni v vojni, niti ne doživlja velike katastrofe, ki bi velevala oblikovanje vlade narodne enotnosti onkraj volilnih izidov, so takšni pozivi k veliki koaliciji predvsem napad na parlamentarizem.

Poziv »vidnih posameznikov« je poziv brez izjeme desno in neoliberalno usmerjenih posameznikov, ki vsebuje komaj prikrit motiv, da bi presegli neugodni volilni izid, sedanji položaj ter perspektivo stranke, ki jo preferirajo (ali so celo njeni člani), ali da bi s presežno koalicijo (»… stopiti skupaj in oblikovati kvalitetno, ne nujno izključno strankarsko ekipo …«) povrnili položaj, ki so ga na desnici izgubili. Dimitrij Rupel pooseblja združbo, ki demokracijo dojema zgolj kot blagovno znamko; združbo, ki vidi priložnost avtoritarne korekcije nadležne predstavniške demokracije v večinskem sistemu. Torej: daje prednost koncentraciji moči in s tem načelni eksekucijski zmožnosti vlade pred iskanjem konsenza in kompromisa v proporcionalnem ali kombiniranem sistemu. A ker ima celo glorificirani večinski sistem manjšo pomanjkljivost – treba je zmagati, je ovinek mimo težave velika koalicija. Ampak da ne bo nesporazuma, problem iniciative ni v ideološko enobarvnih podpisnikih, pač pa bolj v predstavi, kdo bi to koalicijo sestavljal in kdo bi naj bil v vrhu. Dimitrij Rupel, očitno spiritus movens ideje velike koalicije, je že junija letos, ko še ni vedel, da je bivši član SDS, v intervjuju za Reporter naštel ekipo (glej citat zgoraj). Našteti so res dream team, ki bi bil konkurenčen celo ameriški olimpijski košarkarski reprezentanci iz leta 1992: Brezigar, Popovič, Dežman, Simoniti, Črnčec v prvi peterki. Res dežela velikih priložnosti. V redu. A v vrhu koalicije je Janez Janša kot sistemska napaka. Človek nevarnih namer. Ki se druži s fašisti in sam ubira vse bolj fašistoidni in avtoritarni diskurz; ki v temeljih ignorira in ruši pravno državo in pravni red; ki ima težave celo z elementarnim pojasnjevanjem svojega in družinskega proračuna … Kako nevarno je takega človeka ponovno približati oblasti, najbolj ve sam Dimitrij Rupel, ki je leta 1995 preroško diagnosticiral Janšo kot demagoga, ki je »v politiki nesramen in rad podtika. Ne izbira sredstev, je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak služabnike. Janšev načrt je spraviti slovenske oblasti v težave, pa naj nas stane, kar hoče. Njegov cilj je Sloveniji povzročiti čim več zmešnjav in sporov.«

Dokler se na desnici ne rešijo Janše, zlepa ne bodo dočakali ne male ne velike koalicije.