Idila

Vlado Miheljak

25. 9. 2015  |  Mladina 39  |  Dva leva

»Franclnu ni še noben ušu.«
— Francl v novi slovenski filmski grozljivki Idila

»Ravnajte z nami pravično, nismo pobegnili iz Sirije, da bi prišli v neko drugo Sirijo.«
— Resignirani sirski begunec na hrvaško-slovenski meji

»Kanclerka Merkel je poudarila, da Nemčija zelo ceni profesionalno držo Slovenije, ki v veliki meri prispeva, da je reševanje problematike beguncev v Evropi lažje. Izrazila je tudi pripravljenost nemške vlade, da v razpoložljivih okvirih pristopi na pomoč, v kolikor bi Slovenija to potrebovala.«
— So ponosno sporočili iz kabineta predsednika vlade

»Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je opazil, da smo se v prvih dneh odlično soočili z begunsko krizo.«
— Je ponosno sporočil Miro Cerar po kratkem srečanju pred vrhom EU

V teh dneh bi lahko parafrazirali Janeza Janšo in zapisali, da nikoli ne bomo največji. Nikoli najmočnejši. Nikoli najpametnejši. Lahko pa smo najbolj pridni. Saj se spomnite Janševe krilatice iz leta 2006, ob 15. obletnici osamosvojitve: »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« Cel govor je tako nesramno spominjal na neki govor Tonyja Blaira iz leta 1997, da ni bilo jasno, ali je Janša govor ukradel Blairu ali Blair devet let prej Janši. A kakorkoli, parafraza drži. Če že nismo najpametnejši, pa smo gotovo najbolj pridni; no, ali pa vsaj najbolj butasti in vodljivi. Tako butasti, da v odsotnosti elementarne solidarnosti in humanosti nismo sposobni poskrbeti niti za lastne interese. Medtem ko so Grki, Makedonci, Srbi in Hrvati ugotovili, da so prisiljeni reševati problem, ki so ga zakrivili drugi, in zato po najbližji in najhitrejši poti spravljajo begunce proti Nemčiji in drugim obljubljenim deželam, mi ravnamo komaj kaj drugače kot Madžari. Še pred manj kot desetimi dnevi smo se lahkotno pridušali in zgražali nad Madžari. Zdaj, ko so begunci na naših mejah, so vsi po vrsti, vlada, opozicija in precejšen del medijske scene, odpovedali. Celo del humanitarcev izraža predsodke in gnev nad prehranjevalnimi in higienskimi navadami nesrečnikov iz daljnih dežel.

Vlada (in vladna koalicija) je spet pokazala, da ne premore najmanjše mere avtonomije in samozavesti. Cerar z nenehnimi izjavami, da moramo varovati zunanje schengenske meje, deluje kot karikatura čuvaja plaže v zimskem obdobju. Kakšna schengenska meja neki!? Schengena že dolgo ni več, zato ni kaj varovati. In država v beguncih ne vidi predvsem humanitarnega, ampak bolj tehnični problem. Namreč, kako čim bolj uspešno nadzorovati mejo in preprečevati vstop v Slovenijo. Namesto da bi organizirali poceni prevoze proti naslednji ciljni meji, zapravljajo denar za super drago nočno helikoptersko nadzorovanje meje. Pribežnike po poljih in koruziščih lovijo s psi. Ločujejo družine. V azilnih domovih beguncem zasegajo njihov denar, da bo ostalo za poravnavo stroškov prisilne nastanitve. 20 evrov na noč. Saj bi v zunajsezonskem času stanovali ceneje v hostlih! In predvsem skupine zaustavljajo pred mejnimi prehodi ter jih prisilijo, da izčrpani in premraženi prenočujejo na dežju na nikogaršnjem ozemlju. Lahko se je zgražati nad fašistoidno Madžarsko in nad brezbrižnimi in arogantnimi višegrajskimi državami. A dejstvo je, da je Cerarjeva vlada osramotila državo. Zato, da je dobila priznanje od Merklove? Zato, da jih je, po ponosnih Cerarjevih besedah, pohvalil tudi Juncker?

V takšni situaciji bi človek naivno pričakoval, da bodo vsaj mediji v en glas dvignili glas za humanost, za sočutje in treznost. Obe osrednji televizijski hiši tekmujeta med seboj, katera bo ujela več ekscesov med begunci. Tradicionalno uspešnejša je sicer komercialna televizija, a tudi nacionalka ne zaostaja. Razlike, kolikor jih je zaznati, so bolj na ravni dojemanja, sočutnosti in profesionalnosti posameznih novinarjev in novinark. A k sreči tudi najbolj senzacionalističnemu medijskemu poročanju ne uspe pričarati prevladujoče negativne slike beguncev. So neverjetno sprijaznjeni z usodo, kljub šikaniranju so v glavnem zadržani. Kljub temu da se borijo za mesto v vlaku, avtobusu, ki jih bo popeljal iz gorja, domnevno v svobodo, je manj panike in nasilja kot ob začetku tradicionalnih razprodaj v zahodnih državah, manj kot ob kupovanju vstopnic za mega športne prireditve. Nič več umazanije, kot je za sabo pustijo udeleženci množičnih manifestacij kjerkoli pri nas. Seveda pa motiviran pogled kamere lahko najde in izpostavi umazanijo, prerivanja, paniko, nemarni odnos do hrane. Res pa je, da k takšni podobi veliko pripomorejo tudi izjave ljudi, ki bi morali biti profesionalno zadržani.

Smola za vse tiste, ki bi radi iz nesrečnikov, ki ali zaradi neposredne življenjske ogroženosti ali iz zgolj ekonomskih razlogov bežijo proti obljubljenim deželam, naredili slabo zgodbo, je, da so tokrat begunci proti vsem pričakovanjem in stereotipom urbanizirani, informirani, dovolj komunikacijsko zmožni, da ne pomenijo velikega integracijskega problema.

Naši desničarji ob pogledu na (pretežno) mlajše moške pravijo, da bi morali ostati v domovini in se boriti. O.K. Preizkusimo. Boriti proti komu? Proti Isisu, proti kalifatu? Skupaj s kom? Z Asadovim režimom, ki skuša islamiste zaustaviti? Skupaj s Kurdi, ki prav tako organizirajo obrambo? Ampak Kurde hkrati z islamisti napadajo naši Nato zavezniki Turki, Asadova Sirija in proameriški kalifat Irak. Vsak se bori proti vsakemu. Morda pa naj bi se borili proti tistemu, ki je destabiliziral celotno regijo, ki je zasejal vse zlo? Proti Američanom in njihovim zaveznikom? Denimo Sloveniji, ki je zvesto podpirala misijo destabilizacije? Capisce?