Ekonomski migranti, raus!

N'toko

25. 9. 2015  |  Mladina 39  |  Žive meje

Zadnji mesec so se po medijih in socialnih omrežjih potikale vse mogoče prikazni. V te kraje naj bi zdaj zdaj priromali vsi naši najhujši strahovi – teroristi, fanatiki, džihadisti, posiljevalci, izgredniki, izdajalci, sovražniki svinjine in celo tisti grozljivi ljudje, ki ne pobirajo smeti za seboj. Gotovo je bil prihod beguncev v Slovenijo za marsikoga razočaranje, saj so slike z naših mejnih prehodov razkrivale povsem normalne soljudi, ki so se jih s še tako bujno domišljijo obdarjeni opazovalci težko ustrašili. A po enem dnevu, ko smo že skoraj simpatizirali z izčrpanimi popotniki, se je vendarle našla nova prikazen, ki nam omogoča ohraniti zaskrbljenost. V slovenske medije, pogovore in vladne tiskovne konference je prispel najnevarnejši izmed vseh džihadistov: ekonomski migrant.

V nasprotju z beguncem, ki je žrtev vojne in si zato zasluži našo naklonjenost, je ekonomski migrant nesramna podlasica, ki se hoče pretihotapiti v EU pod krinko vojnega pribežnika. Morda res ni prišel ubijat v imenu Alaha, je pa brezbožnež kriv še hujšega greha – prišel je po naše visoke plače. No, ko rečemo »naše«, imamo v resnici v mislih nemške plače, ampak Slovenci se v svoji dobrosrčnosti vedno čutimo dolžni varovati interese ubogih severnih sosedov. Si morete misliti, nekateri bi kar šli tja in tam delali! Grozljivo! Ne le, da je ekonomski migrant prišel okrast Nemce, ampak je za to izkoristil begunce, ter otrokom odžrl posteljo in topel obrok. Ta človeška golazen, ki hodi po svetu in na tako pritlehen način išče delo, nima kaj iskati v Sloveniji – niti za par ur, kolikor traja tranzit do naslednje meje.

S to predstavo je kar nekaj problemov. Migrant in begunec seveda nista dva različna tipa človeka, ampak dva različna pravna statusa. Tujcu pripada pravica do azila, če institucije ugotovijo, da bi bilo njegovo življenje v domovini ogroženo, v nasprotnem primeru pa se mu dodeli status migranta in mu lahko vstop zavrnejo. Zveni preprosto, toda ta birokratski postopek, ki nam ga prikazujejo kot nedolžno tehnikalijo, je v praksi razčlovečujoči kafkovski blodnjak, za katerim se skrivajo interesi najvplivnejših. Vse evropske države se poskušajo izogniti podeljevanju »ugodnosti«, ki jih prinaša status begunca, zato se nenehno borijo za zvišanje kriterijev tega, kdo si ga zares zasluži. Številne regije, kjer je življenje tako rekoč nemogoče, so se tako znašle na seznamu varnih držav. Tako so mnogi pribežniki po dolgih dnevih smrtno nevarne morske plovbe v gumijastih čolnih na evropskih uradih izvedeli, da se morajo vrniti. »Se opravičujemo, ampak naše analize ugotavljajo, da vaša vojaška diktatura, epidemija ebole, uničujoča suša ali Boko Haram niso dovolj velika grožnja.« Meje med statusoma niso zabrisali ekonomski migranti, ki poskušajo izkoristiti azilni sistem, ampak države, ki poskušajo očitne begunce spremeniti v migrante, da bi jih prikrajšale za njihove temeljne človekove pravice. To smrtonosno igro se gredo tudi populistični politiki in neinformirani novinarji, ko ponavljajo, da k njim ne prihajajo begunci, ampak ekonomski migranti, čeprav vsi podatki mednarodnih organizacij kažejo nasprotno. Kdo je zares podlasica in poskuša prevarati sistem? In čigava prevara je bolj nevarna?

Zakaj je selitev v Nemčijo za Slovenca hvalevreden dosežek, za Iračana pa greh? S čim smo si prislužili ta privilegij?

A tudi če pustimo »prevarante« iz podsaharske Afrike, Iraka, Afganistana in drugih ogroženih ljudi, ki smo jim odrekli status ogroženih. Kaj pa tisti, ki jim nihče ne streže po življenju? Imam veliko prijateljev v varnih državah, kot sta Indija in Nepal, in ti me ves čas sprašujejo, ali jim lahko kako pomagam priti v Evropo. Pri njih ni vojne ali diktature, a so se rodili v revnih družinah in ne morejo do človeka dostojnega življenja. Enemu je letos zbolel oče in mora z 20 evri na mesec sam preživeti celo družino. Drugemu je potres porušil dom, njegovi že mesece spijo v šotoru. Cele dneve kot nori iščejo delo in možnost, da bi si izboljšali položaj, a rešitve ni na vidiku. Ne morem jim urediti papirjev za prihod v EU, a prej ali slej bodo našli pot nekam, kjer lahko zaslužijo dovolj, da pomagajo svojim družinam, pa naj bo ta legalna ali ilegalna. Dobro vedo, da jih tam ne čakajo dobre plače in državna podpora, ampak garanje in negotovost. Ne bodo se vkrcali v tihotapski čoln, ker bi bila to lažja življenjska pot, ampak ker bo edina. Ljudje, ki izkoriščajo azilni sistem, to počnejo zato, ker so vse ostale možnosti še slabše. Kaj bi storili vi?

Tudi veliko Slovencev nas je že odšlo s trebuhom za kruhom v Nemčijo ali kako drugo bogato državo – številni med nami so vsaj del življenja preživeli kot ekonomski migranti. Gotovo nobenemu ni bilo lahko, a nam vsaj ni bilo treba prečkati zidov z bodečimi žicami, se skrivati pred helikopterji in bežati pred mejno policijo. Domači so na nas ponosni in takšna selitev v boljše življenje pri nas velja za največji uspeh. Po kakšni logiki smo tako sovražni do drugih, ki poskušajo storiti isto? Zakaj je selitev v Nemčijo za Slovenca hvalevreden dosežek, za Iračana pa greh? S čim smo si prislužili ta privilegij? Mar res mislimo, da smo bolj pridni in sposobni od azijskih in afriških ekonomskih migrantov?

V tej točki še tako strpen Evropejec zagotovo reče: »Že, že, ampak ne morejo kar vsi priti sem, treba je rešiti probleme v državah, od koder ljudje odhajajo.« Res je, a to se ne bo zgodilo, dokler si ne priznamo, da smo del teh problemov tudi mi in naš sistem meja. Režim, ki omogoča prosto gibanje kapitalu, ne pa tudi ljudem, je kot ustvarjen, da ohranja revne države v revščini. Prava težava bogatih držav niso migracije ljudi, ampak to, da premalo svojih presežkov delijo s preostalim svetom. Nehajmo se pretvarjati, da je po vseh letih vojnega dobičkarstva, okoriščanja z resursi in poceni delovno silo ranljivih držav Evropa tista, ki je izkoriščena. Ukinitev neživljenjskih mejnih zakonov, ki pod krinko dobrohotnosti do peščice izbranih kriminalizirajo vse druge prebivalce sveta, je lahko prvi korak.