2. 10. 2015 | Mladina 40 | Uvodnik
Novo na desni
Leto dni vlade dokončno potrjuje redke zapise iz časa volilne kampanje leta 2014 in ob imenovanju Mira Cerarja za predsednika vlade: volivci so na zadnjih volitvah največ glasov namenili politično konservativni stranki. SMC je po vseh prvinah desna stranka. In to je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo slovenskemu političnemu prostoru v zadnjih dveh desetletjih. Nič ga ne normalizira bolj kot SMC.
To mnenje, da je SMC nekaj najboljšega za ta politični prostor, je seveda treba podrobno pojasniti. Mišljeno ni niti malo cinično: zapisano je z vso resnostjo.
Problem političnega prostora v Sloveniji pač ni le v levici in tem, da je po propadu LDS levica več kot deset let skakala iz ene krizne obličnosti v drugo, iz ene stranke v drugo, nazadnje pa smo dobili na eni strani pravo staro socialdemokratsko stranko in novo levico – torej točno tisto, kar ima večina drugih politično razvitejših evropskih držav, začenši z Nemčijo. V tem smislu se je levi politični prostor normaliziral, in kot se vidi iz javnega mnenja, tudi umiril: obe stranki sta pri volivcih stabilno zapisani in podpirani.
Ker čeprav se javnost, tudi zaradi večje transparentnosti in notranje kritike, veliko več ukvarja z analizo levega političnega pola, se dejanske anomalije slovenskega političnega prostora skrivajo na desnici. Desnica je ena sama anomalija že od zloma Demosa – in ves čas sta izvor anomaličnosti SDS in njen voditelj Janez Janša. Za katerega se vedno znova pozablja, kako je menjal stranke, kako je iz Tomšičeve socialdemokracije naredil desne demokrate, kako je delavsko stranko spremenil v stranko populistov, ki jim dobesedno nič ni sveto. Nobena slovenska politična stranka ni taka neverjetna politična pokveka kakor prav SDS – in kot je značilno za vzhodno Evropo, je seveda to stranka, ki se še 25 let po padcu komunizma na veliko bori s komunisti in njihovimi duhovi. Kar seveda ni tako čudno: ker je v tej stranki veliko raznih bivših komunistov, konvertitov in pa predvsem rev, ki si v prejšnjem režimu niso upali niti v spalnici misliti proti, ni čudno, da jih še danes preganjajo lastni duhovi, začenši s predsednikom. A morda še bolj simbolizira dejansko naravo te stranke kar Vinko Gorenak, tisti miličnik, za katerega bi po njegovih nastopih sodeč človek pričakoval, da je vsaj deset let presedel na Golem otoku. No, pa ni, bil je pač komandir, iz partije pa je izstopil, ko je reva že mrtva ležala na smetišču zgodovine.
A desnica je res ujetnica te stranke – ker je SDS zasedla prostor, ki bi ga morali zasedati konservativci. Resnični konservativci so bili preprosto potisnjeni na rob, Slovenija pa je počasi začela verjeti, da je SDS prava konservativna politična stranka, ker so ji druge desne stranke to dovoljevale. A SDS je dejansko že ves čas radikalna populistična stranka, primerljiva z Nacionalno fronto v Franciji in podobnimi. Preostale desne stranke so se zato morale nenehno premikati bolj in bolj v desno, stran od evropskega konservativizma proti desnemu fanatizmu, da so sploh prišle do izraza. Ne NSi ne SLS to ni dosti pomagalo.
In v ta izpraznjeni prostor na konservativnem političnem polu se je v resnici uspelo umestiti SMC. Njen nagovor je konservativen, njena ekonomska politika je konservativna, njeni ideološki pogledi (skupaj s predsednikovim poudarjanjem etike in morale) pa so popolnoma na liniji sodobnega konservativnega političnega jezika. A poudarek je prav na sodobnem: SMC ni nazadnjaška konservativna stranka, ampak sodobna. Njena stališča niso zaprašena in ovenčana z zgodovino, ampak stališča, ki jih danes zagovarja večina evropskih konservativnih strank, z zadržanim, vendar podpornim odnosom do cerkve, in seveda malce bolj mehko, a kljub vsemu jasno neoliberalno ekonomsko agendo vred. Zato ima SMC tudi eno leto po volitvah tako visoko podporo: ker je prevzela volivce, ki jih je zaradi fanatizma SDS toliko časa na svojo stran dobivala levica, pa bi se v normalni državi večino časa bolje počutili na desnici.
Seveda se s tem celoten prostor zamika nazaj proti normali, dejansko bolj na levo, saj SMC z zasedanjem desnega prostora tega mehča, ga dela manj skrajnega. Zaradi SDS je bil doslej ves politični prostor močno nagnjen v desno, tudi levica, od LDS naprej, je neredko zagovarjala v drugih državah pogosto konservativna stališča, prava leva stališča je na prizorišče prinesla šele Združena levica. Zlobno oko bo reklo, da je zdaj vse skupaj bolj levo. Ne, ne, zgolj bolj normalno. SDS pač ni stranka normalnosti. Kot država nismo bili nagnjeni v desno, ampak v skrajno desno.
Zato je SMC izrazito pozitiven pojav. Pa čeprav se morda teh svojih učinkov na politični prostor ni zavedala niti jih ni načrtovala in še danes sebe ne vidi na desni, torej tam, kjer dejansko je.
In SDS? Vsaka država ima svojo Nacionalno fronto. Tako jo velja tudi obravnavati.
