Na zatohli strani Alp

Vlado Miheljak

2. 10. 2015  |  Mladina 40  |  Dva leva

»Zdi se, kot da bi mednarodna skupnost z imenovanjem (veleposlanika Savdske Arabije pri Združenih narodih Faisala bin Hasana Trada za predsednika Sveta za človekove pravice pri tej organizaciji, op. a.) želela dati zeleno luč za bičanje Raifa Badavija. Ah ja, pozabljam, da mu je preostalo samo še 950 udarcev.«
— Ensaf Haidar na Facebooku o soprogu, ki je obsojen na 1000 udarcev z bičem, ker se je na svojem blogu kritično izražal o islamu.

»Ustavni sodniki so pogosto poudarjali, da želijo, da ne bi bili samo oni odgovorni za prepovedi referendumov, temveč naj del odgovornosti določi ustava. Dr. Ernest Petrič je v ločenih mnenjih celo večkrat zapisal, da ustavno sodišče sploh nima ustavne podlage za prepoved referenduma. Potem ko je bila ustava spremenjena, referendum ni več mogoč, če odpravlja protiustavnost glede varstva človekovih pravic.«
— Ustavni pravnik dr. Ciril Ribičič o zagatah ustavnih sodnikov (Dnevnik, 17. 3. 2015)

»Na poročanje, da je sodišče dovolilo referendum (o noveli zakona o zakonski zvezi, op. a.), pristojni odgovarjajo, da končna odločitev še ni sprejeta. Predlagatelji referenduma pa so zadovoljni s takšno morebitno odločitvijo.«
— Koalicija Za otroke gre se že veseli odločitve, ki še ni sprejeta (24ur.com, 30. 9. 2015)

Res je. Svet poganjata dve strateški surovini. Perverznost in nafta. To se je lepo videlo, ko so pred kratkim izvolili savdskega veleposlanika pri ZN za predsednika Sveta za človekove pravice. Torej predstavnika države, ki serijsko seka glave državljanom, ki so prekršili rigorozne verske, moralne ali politične norme. Še več (kot je že poročala Mladina), turturo nadgradijo s križanjem trupel z odrobljeno glavo. Pa kaj! Savdska Arabija je porok stabilnosti v naftnem koncu sveta. Se pravi prijateljica Združenih držav, večinske lastnice cirkuške palače na East Riverju. In zato nihče ne bo ustavljal tega perverznega imenovanja.

Glede na to morda ne smemo biti preveč zahtevni in kritični ob vseh perverzijah, ki se dogajajo v Sloveniji. Ne vem, morda smo razvajeni, a včasih bi si človek želel, da ga ne bi bilo sram, da je državljan te države. Da bi želel biti – kako nespodobno! – celo na kaj ponosen. In onkraj utrinkov kulturne in znanstvene produkcije ter športnih dosežkov skoraj ni na kaj biti ponosen. Prej nasprotno.

Nekako na splošno velja, da v urejenih državah obstaja širok konsenz o nedotakljivosti nekaterih državnih »relikvij«. Denimo predsednika države in ustavnega sodišča. Predsednikova beseda bi morala biti prva, beseda ustavnega sodišča zadnja, brezprizivna. Ki se ji moramo in znamo ukloniti, tudi ko »nam ni v prid«. A tu nastane problem. Že nekaj časa imamo predsednika, ki igra klovna. Pravzaprav obratno, klovna, ki igra predsednika. Norčka na lastnem dvoru. In kako naj bomo na to ponosni? Predsednik, tudi ko dobi možnost popravnega izpita, te ne izkoristi. Potem ko je igral že vse mogoče (saj veste, klobasarja, nogavičarja, asfalterja, smetarja, skrbnika pasjega zavetišča in kup drugih bebavih vlog), je imel možnost svoje »delovne akcije«, kot jih patetično imenuje, nadgraditi z aktivno udeležbo pri reševanju begunske in posledične humanitarne krize. To bi lahko bila njegova prva pristna vloga. Pa je zamudil priložnost. Predsednik, ki svoje govore dovršeno odrecitira, kot da bi jih vadil pred ogledalom, je v izjavi za televizijo, v kateri je hotel povedati nekaj motivacijskih besed, nespretno pogledoval na plonklistek. Veliki igralec treh, štirih stavkov poziva k humanosti ni znal povedati spontano in tekoče!

A dejansko je večji problem te države ustavno sodišče. Seveda je ustavno sodišče po naravi obravnav v situaciji, ko ne more biti z odločitvijo zadovoljen velik del javnosti, saj sicer sporna materija ne bi prišla v obravnavo. A problem je, ker se in ko se odloča po političnih in moralnih kriterijih arbitrov, ne pa po filigranski analizi pravnih zagat. Če v večini (no, ne vseh!) primerov vnaprej natančno vemo, kako se bo ob kakšni dilemi, ki moralno, ideološko ali politično deli javnost, odločil kakšen ustavni sodnik, potem težko s stisnjenimi zobmi in brez komentarja sprejmemo odločitve, ki nam niso všeč. A perverzija sega onkraj posameznih arbitraž in posameznih arbitrov. (Tudi po zaslugi ustavnih presoj) smo dežela, kjer kot davkoplačevalec ne moreš odločati o javnih financah in njenih zajedavcih (denimo DUTB), lahko pa o človekovih pravicah. Še več, odločamo se lahko (oziroma vsaj doslej smo se) o tem, kako ima kdo urejeno spalnico in kakšno osebno in intimno partnerstvo prakticira. Dobro. Sprememba 90. člena Ustave RS poleg prepovedi oz. omejitve referenduma o zagotovitvi obrambe države, varnosti ipd., pa o davkih, carinah in drugih obveznostih ter o zakonu o sprejemanju in izvrševanju državnega proračuna, omejuje tudi referendum o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vendar …. Omejitve prvih ne omogočajo prav veliko arbitrarne svobode, definicija protiustavnosti na področju temeljnih človekovih pravic pa je zelo svobodna. Poznavalci sicer pravijo, da je razsodba o družinskem zakoniku, ki bo objavljena v teh dneh, proceduralne narave. US naj bi se obesilo na prekinitev zbiranja podpisov in DZ naložilo, da omogoči zbiranje do konca, nato pa še enkrat vloži na US zahtevo za prepoved referenduma … Šele takrat naj bi US odločalo tudi vsebinsko. In potem bomo videli, kako varuhi ustave spoštujejo to isto ustavo. Počakajmo.