Janša je voljan

Janko Lorenci

2. 10. 2015  |  Mladina 40  |  Kolumna

Janševa pritožba zoper odločitev okrajnega sodišča o zastaranju Patrie se zdi na prvi pogled presenetljiva, saj bi lahko bil v ponovnem sojenju morda znova obsojen. Kaj ga torej žene, da je prešel v ofenzivo?

Lahko bi šlo seveda za iskreno ogorčenje, ker so ga tako dolgo po krivem sodno preganjali. A o tem dvomimo, saj ga niti ustavno sodišče (US) ni oprostilo, kot bi ga lahko, ampak je zadevo vrnilo v ponovno sojenje, bolj ali manj določilo njegov potek in si pilatovsko umilo roke. Bolj gre verjetno za to, da se Janši zdi, da je iz odločitve US in zastaranja, ki mu je prineslo formalno nedolžnost, potegnil premalo. Večina o njegovi resnični nedolžnosti dvomi in tudi volivci mu, sodno brez grehov, niso izkazali nič več naklonjenosti. Niti z zahtevami po lustraciji sodstva ni dosegel nič. Hkrati lahko domnevamo, da misli, da bo s pritožbo in nasprotno ofenzivo (da o odškodnini ne govorimo) dosegel dobre psihološke učinke. Logika gre takole: redno sodstvo (okrajno sodišče) mi z odločitvijo o zastaranju preprečuje, da bi v novem postopku dokazal svojo nedolžnost in si opral ime. Z zastaranjem je pustilo zadevo za večno odprto in s tem mi dela trajno škodo, psihično, politično, vsakršno. Gre za novo sodno zaroto proti meni. Hočem nov postopek in sodbo, ki bo izrecno potrdila, da sem nedolžen! In bistveno: ali bi, če ne bi bil nedolžen, tvegal, da me še enkrat obsodijo?

Toda Janša s pritožbo tvega malo ali nič. Najprej zato, ker jo bo višje sodišče, kot menijo mnogi pravniki, zavrnilo, s čimer bi obveljala prvostopenjska odločba o zastaranju. A tudi če bi pritožbi ugodilo, bi se novo sojenje skrajno težko končalo v slabih dveh letih, kolikor še ostaja do absolutnega zastaranja Patrie. Če bi se sojenje v tem času vendarle končalo in bi vrhovno sodišče Janšo znova obsodilo, pa bi ga zelo verjetno spet rešilo US – bodisi z oprostitvijo ali novim zastaranjem. Prvi krog sojenja bi se ponovil.

Tveganje je torej izjemno majhno, skoraj nikakršno.

Hkrati spada tako tako ravnanje v Janšev značilni predrzno-brutalni modus operandi. Prvak SDS, po mnenju US nepogrešljiv za demokracijo v Sloveniji, je destruktivni politični talent, ki s svojim strahovanjem, makiavelizmom, ustvarjanjem izrednih razmer družbo nenehno peha v histerijo in ustvarja zmedo in nezaupanje v državo in njene ustanove, zlasti sodstvo. Tega ne počne samo zaradi svoje narave, to je zanj tudi potreba. SDS se zdi trdna in močna stranka, v resnici pa se nenehno giblje na robu preživetja, ker je tako usodno odvisna od voditelja. Ta pa politično in tudi sicer (orožarska afera, Patria, KPK, čudni posli z gotovino ...) živi tvegano, pogosto hodi po robu ali čez. Stranka, v osnovi stroj za njegovo preživetje, lahko začne kašljati in se razleti, če njen dvoedini Voditelj in Smisel izgine ali ne more več zagotoviti njene uspešnosti. Uspeh je za SDS samo vodenje vlade. Zdaj vse kaže, da Janša ne more več postati premier, ker ne bo, celo če na volitvah zmaga, mogel sestaviti koalicije. Zato tako za javnost, za zveste volivce in za stranko potrebuje adrenalin. In trenutno je to tudi podaljševanje Patrie. Res ostaja Janša za SDS nepogrešljiv in ohranja trdno jedro svojega volilstva. Toda kot mora morski pes nenehno plavati, da ostane živ, mora on nenehno opozarjati nase, da ostane na površini. Če miruje, vsi mislijo, da je bolan.

Počasno izvijanje iz krize, splošna negotovost, nič kaj prida oblast, zdaj še begunska kriza – vse to in še kaj bi moralo biti voda na mlin SDS. Toda Janša se je v glave večine javnosti že zapičil kot huda, trajna motnja. V resnično izrednih razmerah – zaostreni gospodarski krizi, pospešenem gnitju EU – pa bi se lahko morda znova vzpel na oblast.

To in njegova potreba, da trajno histerizira družbo, ga torej za silo še drži v igri. Dodaten problem je v tem, da to – izjema je ZL – ustreza tudi levici in sredini. Dokler je Janša volilno relativno močan in v očeh večine volilstva grožnja, so te stranke volilno razmeroma varne, saj se volivci ravnajo po načelu manjšega zla. To cementira politično sceno, čeprav povsem ne, saj drugače ne bi vznikale vedno nove stranke.

Janša se najbrž zaveda svojega zagatnega položaja. Od tod poleg groženj in strahovanja (sodstva, medijev ...) tudi ponujanje samega sebe – voljan sem. Tega ni rekel sam, za to je preošaben in bilo bi v nasprotju z njegovim sistematičnim trudom, da bi bil v slovenski politiki nekaj posebnega. V njegovem imenu je veliko koalicijo SDS-SMC predlagala skupina bolj ali manj prikritih janšistov in neoliberalcev. Ponudila jo je kot panacejo za težave Slovenije, v resnici pa bi taka zveza pomenila dokončno neoliberalizacijo in pokop za slovensko demokracijo in za ostanke politične higiene. Taka oblast bi postala popolnoma neobčutljiva za razpoloženje javnosti. Cerar je ponudbo rahlo zavito zavrnil, Janša, snubec, jo je označil za zanimivo.

Cerar Janše res zlepa ne bi vzel za partnerja že zato, ker bi si nakopal hude težave z lastno stranko in volivci. Toda kaj bi storil, če bi bila velika koalicija tudi zanj edina pot, da ostane na oblasti? Mu verjamemo, da je toliko načelen, da je brezpogojno za kaj ali proti čemu, denimo proti poroki z izpričanim nedemokratom in kverulantom? Težko. Grožnja take nevarne zveze torej obstaja in po svoje jo potrjuje tudi to, da si moža verbalno v glavnem prizanašata. Ker tako ravna celo kronični zmerjač in cinični zasmehovalec Janša, gre za močan indic, da je v resni stiski. In to v času po Patrii, ki naj bi bil zanj zmagoslaven.