Pogorišča

Janko Lorenci

25. 9. 2015  |  Mladina 39  |  Kolumna

Begunska kriza in evrokriza (ekonomska, finančna, dolžniška, socialna) imata v glavnem istega očeta in mater: enemu lahko rečemo neoliberalizem, drugemu neoimperialna politika. Če oboje imenujemo Sistem, ta zdaj razgraja doma na Zahodu in drugje po svetu.

Sistem ustvarja nestabilnost že zato, ker dogajanje bolj kot politika vodi zasebni kapital, neizvoljen in zavezan zgolj dobičku. Celo vojna proti terorju je že močno sprivatizirana. Vrhunski spoj neoliberalizma in neoimperializma pooseblja Amerika z EU v žalostni vlogi oprode. Amerika gospodarsko relativno peša (Stieglitz: povprečni dohodek je nižji kot pred 25 leti), glavni vir njene dominacije je čedalje bolj vojaška sila. Nestabilni svet ji v bistvu ustreza ali pa ga celo zavestno ustvarja; z destabilizacijo periferije laže ostaja globalni polhegemon in laže drži na vrvici tudi Evropo. A težave razdejane periferije silijo nazaj k epicentru nemira, v Evropi ta čas zlasti v obliki beguncev.

Poskusimo navesti nekaj primerjav med begunsko in evrokrizo.

Obe spodjedata demokracijo. Današnje negotove, preplašene družbe že tako drsijo v konservativnost in otrplost, krizi pa delata ljudstvo še dojemljivejše za skušnjave avtoritarnih odrešiteljev. Obe krepita težnjo po varnosti na račun svobode (demokracije). Obe razgaljata anomalije sistema, a ga hkrati utrjujeta – poglejte, kaj vse se vam lahko zgodi, če ne bo tako, kot je (bilo).

Vendar ta proces ni enosmeren. V krizah narašča jeza, se krepi odpor, nastajajo leve alternative in desni ekstremizmi. Družbe se cepijo in postajajo bolj konfliktne. Izid tega dvotirnega drsenja ni jasen. Najnevarneje je, da bi se statusquojevci (etablirana politika, kapital ...) raje kot z levimi alternativci povezali z ekstremisti. Hkrati se zdi: če se bo kaj odločilno prelomilo, se bo na Zahodu – tudi zaradi povratnih tresljajev, ki jih prav ta Zahod povzroča drugje po svetu.

Obe krizi delata ljudi slabše, manj človeške. Neoliberalizem, ki je skotil evrokrizo, spodbuja socialni darvinizem, egoizem itd. Begunski prizori sprva zbujajo usmiljenje, njihovo množenje in trajanje pa delata ljudi vedno bolj ravnodušne in dobre emocije postopoma preraščajo v slabe. Svoje dodajata črna propaganda in nesposobnost držav, da bi se za kaj dogovorile. Če bo kriza obravnavana kot doslej, se bo nujno končala z bolj zaprto Evropo in z močnejšo trdo desnico. Kratko bodo potegnile od evrokrize tepene domače množice in množice, ki bi rade zbežale z vojnih in ekonomskih pogorišč.

Bogati in vplivni ostajajo v obeh krizah nedotaknjeni, žrtve so množice. Plačujejo bremena ekonomske krize, nosile bodo tudi vse stroške begunske. Ti so za zdaj v glavnem nematerialni, a dolgoročno nič manj usodni – udarci po demokraciji, krepitev ekstremizma, Evropa trdnjava itd. bodo te stroške postopoma prelili v materialne, saj bodo ustavljali razvoj. Obe krizi pospešujeta spreminjanje družbe – bogati se iz nje izločajo, revni so izločeni, kopni in cepi pa se tudi srednji razred. Deloma podpira alternativce, bolj pa fatalistično sprejema ali celo zagovarja neoliberalizem in si tako sam butasto koplje grob.

Obe krizi ogrožata tudi EU. Že evrokriza jo je zelo razmajala in razgalila njene slabosti – napredujočo neoliberalizacijo, vedno večjo neenakopravnost članic, škodljivost nemškega varčevalnega diktata, upadanje solidarnosti, servilnost do Amerike, naraščajoče razvojne razlike med severom in jugovzhodom. Taka EU preprosto ne zmore učinkovito reševati begunske krize, ta pa jo dodatno načenja. Nekatere, zlasti periferne članice se beguncev, ki množično hočejo v Nemčijo, bolj branijo tudi zato, ker jih nemški diktat že nekaj let ekonomsko duši. Zdaj se center EU očitno vedno bolj trudi, da bi begunce zadržal na periferiji, ta pa jih skuša pošiljati naprej. Ta igra zelo dolgo ne more trajati.

Ne eni ne drugi krizi še ni videti konca, ker ostajajo njuni vzroki nedotaknjeni. Slepo forsiranje rasti in zadolževanja, ki sproža krize, je v naravi neokapitalizma, zato se bo ekonomska kriza prej ali slej spet zaostrila. Pritisk beguncev se ne more končati, ker je v matičnem, že tako labilnem okolju z zunanjimi intervencijami usodno sprožen proces razkrajanja in naraščanja fundamentalizma. Tudi ameriška politika se v temeljih zlepa ne bo spremenila.

Trenutno se zdi begunska kriza hujša od evrokrize. Vendar bi jo bilo laže vsaj omiliti. Za to bi bilo treba najti »le« dovolj dobre volje, vseevropske solidarnosti in človečnosti. Objektivno bi lahko Evropa sprejela še precej več beguncev, kot jih je že. Za učinkovito zdravljenje evrokrize pa bi bilo treba spremeniti Sistem, tako rekoč ves ustroj družbe.

Če odmislimo globlje vzroke, sta obe krizi tudi tehnično slabo obvladovani. Nemški varčevalni diktat podaljšuje evrokrizo, prinesel je tudi grško dramo. Begunska kriza je ena sama kaotična stihija, ki naglo stopnjuje nevarnost radikalnega odgovora – popolne, surove ustavitve priseljevanja. Skratka, krizi nista obvladovani niti približno toliko, kolikor bi lahko bili.

To zbuja strah pred prihodnostjo. Svet se zdi precej zavožen, trendi slabi. Kriza Sistema povzroča parcialne krize, te pa povratno krepijo glavno. Krizna znamenja se množijo in vedno bolj jih čuti tudi Zahod. Kot da se postopoma uresničujejo napovedi, da se bo množica različnih kriz (družbenih in okoljskih, z nekaj smole še z dodatkom nepredvidljivih naravnih katastrof) postopoma zlila v trajno megakrizo. Ni naključje, da evrokriza in begunska kriza udarjata hkrati.