Ne, pa vi?

Vlado Miheljak

9. 10. 2015  |  Mladina 41  |  Dva leva

»Zunanji minister Karl Erjavec je povedal, da mu je veleposlanik Joseph Mussomeli na torkovem pogovoru, na katerega ga je povabil v okviru običajnega postopka, povedal, ‘da po njegovih informacijah Sloveniji niso prisluškovali’, da pa bo to še enkrat preveril.«
— Minister Erjavec še čaka odgovor upokojenega veleposlanika (STA, 2. 7. 2013)

»Minister za zunanje zadeve Karl Erjavec je povedal, da bo po naročilu predsednika vlade opravil ustrezne pogovore, da ugotovijo, kaj se je pravzaprav dogajalo (v zvezi s prisluhi, op. a.). Najprej bo, kot napoveduje, govoril z veleposlanikom ZDA v Ljubljani.«
— Minister Erjavec bo povprašal še novega ameriškega veleposlanika, kaj je ob ponovnem preverjanju ugotovil prejšnji (STA, 2. 10. 2015

NYBERG: »Najprej naj povem, da so bila vsa izplačila v skladu z zdajšnjimi ali s prejšnjimi pravili o izplačevanju nagrad. Vsa izplačila so bila upravičena, nič ni bilo skrito.«
BERGANT: »Torej se motijo?«
NYBERG: Po marčni spremembi pravil smo se morali hitro prilagoditi. Zato smo pogodbe dopolnili z aneksi, ki jih ne bi potrebovali, če ne bi spremenili veljavnih pravil.
— Lars Nyberg, predsednik upravnega odbora DUTB, ima več kot logično pojasnilo, zakaj aneksi k pogodbam o izplačilih v slabi banki (TVS, 1. 10. 2015)

Erjavec mi je všeč. Vedno mi je bil. Pravzaprav me navdušuje. Njegovi nastopi so osupljivo neposredni; tako zelo, da zmedejo še tako spretnega sogovornika. Ko je svoj čas v predvolilni kampanji obiskoval domove starejših občanov, se je v enem od njih na njegov poziv v tretji osebi »Karla volite, on vam bo porihtal penzije« odzvala starejša stanovalka, češ da je isto obljubljal že v prejšnji kampanji. Pa se ni zmedel, ampak je rekel: »Ja, ampak tokrat pa bom zares.« A ne le gerontološka brigada volivcev, ob njem neredko obnemijo tudi politični konkurenti. Ko se je v televizijskem predvolilnem soočenju hvalil, da je obiskal Joška Jorasa in mu izrazil podporo, mu je pariral Dimitrij Rupel, češ, ti si ga obiskal šele tik pred volitvami, »jaz sem ga pa iz hrvaškega zapora spravil«. Pa mu je Erjavec prostodušno odgovoril: »Ja, pa v zapor si ga tudi ti spravil.« Na neki način je Erjavec podoben Georgeu W. Bushu. Svoje šibkosti s prostodušnim razkrivanjem spreminja v prednosti.

Sicer pa je Erjavec kot krogla šlogarice.

Njega poslušate in gledate, pa veste, kaj bo vlada naredila, kako bo obrnila ploščo. Saj ste spremljali zadnji dve aferi. Pritajeno prisluškovalno in bolj glasno v zvezi z manipulacijami v slabi banki. V obeh so Erjavčevi izjave in nastopi legitimacija vlade. Prva je sploh zanimiva. Normalno bi bilo, da bi ob informaciji, da smo bili ujeti v prisluškovalni sistem NSA, morali ne le najostreje protestirati, ampak predlagati ameriškemu veleposlaniku, naj odide na krajši oddih v Washington. Erjavec pa bo »po naročilu predsednika vlade« ugotavljal, »kaj se je pravzaprav dogajalo«, in povabil na vljudnostni obisk ameriškega veleposlanika. Ki mu bo gotovo napel levite zaradi tečnobe. A še dobro, da se bo z Američanom pogovarjal Erjavec in da nismo aktivirali predsednika Pahorja. On bi gotovo predlagal, da kar sam pride k veleposlaniku in se mu opraviči za sitnosti ob prisluškovalni aferi. Približno tako, kot se je po razkritjih Wikileaksa svoj čas sam ponujal namestniku (!) ameriškega veleposlanika v Sloveniji Frednu, da bo posredoval, da bo Slovenija sprejela kakšnega zapornika iz Guantanama, in celo, da bo podprl ZDA kot potencialnega partnerja pri nadgradnji in obnovi jedrske elektrarne v Krškem, če mu zagotovijo fototermin z Obamo. No, v tem smislu bolj zaupam Erjavcu. On ne bi prodal Slovenije zgolj za fototermin, zahteval bi vsaj še kakšno boniteto za svoje upokojence. Vse, kar je onkraj upokojencev in njegovega osebnega rejtinga, pa je manj ali sploh nič pomembno. Zato tudi ni čudno, kako mu je uspel v treh dnevih radikalni obrat v stališču do DUTB. Še 3. oktobra se je pridušal, da morajo vsi oditi. Na novinarsko vprašanje, ali to pomeni, da morajo oditi tudi vsi izvršni direktorji, je bil nedvoumen in ultimativen: »Vsi tisti, ki še niso bili razrešeni.« A čez tri dni so menjali samo Nyborga in Månssona. In Erjavec? Nič težav. Povedal je, da »stvari očitno niso tako enostavne«. Kako enostavne? »Razloženo mi je bilo, da bi v primeru, da bi vztrajali pri zamenjavi celotnega vodstva slabe banke, to lahko imelo zelo negativne posledice za nekatera podjetja, ki so v fazi prestrukturiranja.«

Hja. Če skozi Erjavca vidimo vlado in stanje duha v njej, se nam ne piše nič dobrega. Američanom bo dala vedeti, da je pod pritiskom javnosti, a da razume, da se to pač dogaja; da Američani prisluškujejo tudi najbolj zvestim zaveznikom. Nerodno dejstvo pa je, da je servis prisluha izvajal prav tisti Deutsche Telekom, ki je želel kupiti največjega slovenskega telefonista. Prodajo je zagovarjal tudi Cerar. Kajpak zaradi naše »lastne verodostojnosti«, kot je rekel. No, malo pa tudi zaradi obljube Merklovi. Kajne? In vlada bo roparsko institucijo (DUTB) pristrigla zgolj kozmetično. Tako bo zadostila zahtevi javnosti in ostala verodostojna pri tistih, ki odločajo o naši usodi.

Lars Nyberg, predsednik upravnega odbora DUTB, je na novinarski konferenci na vprašanje, ali meni, da bi moral po aferi v zvezi z izplačili v slabi banki odstopiti, cinično odgovoril:

»Ne. Pa vi?«

No, če se mene vpraša, bi morali odstopiti predvsem tisti, ki dopuščajo roparski karneval DUTB in se igrajo z ugledom in suverenostjo države. Cerar, Mramor, Erjavec, vlada …